Page 111 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 111
odkritja v prostoru in času
loška zbirka pa je tvorila vezni element z biologijo. Taka umestitev je bila za
tedanje obdobje popolnoma ustrezna, saj so večino antropologov tvorili me-
dicinci, prazgodovinarji pa so bili večinoma amaterji ter geologi. Pravzaprav
so prav na Dunaju odprli na univerzi prvo profesorsko stolico za prazgodovi-
no. Leta 1892 jo je zasedel Moritz Hoernes, ki je deloval od leta 1885 kot nep-
lačani sodelavec ter od leta 1889 kot asistent v naravoslovnem dvornem muze-
ju (Heinrich 1995/96, 15).
Drugi dejavnik demonstracije moči, s katerim je želela Avstro-Ogrska
ublažiti katastrofalne posledice vojne proti Prusiji, prikazati gospodarski zalet
monarhije ter njeno vlogo velesile v Evropi, je bila tudi organizacija svetovne
razstave na Dunaju leta 1873. Posledično je želelo sodelovati z razstavnimi ek-
sponati tudi Antropološko društvo, da bi »poučilo široke množice o razvoju
znanosti, vzpodbudilo preučevanje strokovnjakov, širilo antropološka znanja ter
pridobilo nove prijatelje teh raziskav«. Razstava je bila pridružena delu, ki so
ga organizirale visoke šole in kljub pohvalam je bila deležna tudi številnih kri-
tik zaradi svoje prostorske razbitosti, prav tako pa naj bi bile prepoznavne
zgolj vitrine, ki so vsebovale večje število arheoloških predmetov (Heinrich
1995/96, 19–22). Na naslednji svetovni razstavi leta 1878 v Parizu je bilo antro-
pološko društvo zaradi takratne priključenosti zbirk k Naravoslovnemu mu-
zeju zastopano zgolj s predstavitvijo publikacij, obsežno zbirko prazgodo-
vinskih arheoloških najdb in osteološkega materiala pa je predstavil
cesarsko-kraljevi Naravoslovni muzej (Heinrich 1995/96, 27).
Sočasno, ko so na Dunaju in v Parizu prvič predstavljali prazgodovino in
antropologijo človeštva, ter poskušali vzbuditi zanimanje pri širokih množi-
cah, se je v Veliki Britaniji začela intelektualna revolucija, ki je usodno zazna-
movala svetovno dogajanje v naslednjem stoletju – rojeval se je evolucionizem.
Najbolj izpostavljeno osebo tega procesa nedvomno predstavlja Charles
Darwin, vendar so številni avtorji opozorili, da se njegova zamisel ni pojavila v
svetu, ki bi bil popolnoma nepripravljen na teorijo o razvojnih spremembah.
Svet teorije morda ni želel sprejeti, toda težko bi rekli, da znanstvenikom niso
bili poznani dokazi, ki jih je Darwin uporabljal v podporo svoje teorije. Njego-
vo delo The Origin of Species ni zaslovelo zgolj zato, ker bi bil avtor spoštovan
naravoslovec, ki bi imel velik vpliv na znanstveno srenjo, ampak ker je svoje ide-
je zgovorno dokumentiral ter natančno opisoval (Tattersall 1999a, 21). Na dru-
gi strani pa je predvsem opisal tisto, kar so vsi počeli, oziroma mehanizme, na
katerih je temeljila angleška agrikulturna revolucija 19. stoletja – zgolj za razli-
ko od drugih je principe postavil v globalno perspektivo (Shipman 2002, 21).
Do leta 1856 so prijatelji ohrabrili Darwina, da bi objavil svoja dognanja
(Davies 2001, 63). V trenutku, ko je dokončal deset poglavij knjige, je prejel
111
loška zbirka pa je tvorila vezni element z biologijo. Taka umestitev je bila za
tedanje obdobje popolnoma ustrezna, saj so večino antropologov tvorili me-
dicinci, prazgodovinarji pa so bili večinoma amaterji ter geologi. Pravzaprav
so prav na Dunaju odprli na univerzi prvo profesorsko stolico za prazgodovi-
no. Leta 1892 jo je zasedel Moritz Hoernes, ki je deloval od leta 1885 kot nep-
lačani sodelavec ter od leta 1889 kot asistent v naravoslovnem dvornem muze-
ju (Heinrich 1995/96, 15).
Drugi dejavnik demonstracije moči, s katerim je želela Avstro-Ogrska
ublažiti katastrofalne posledice vojne proti Prusiji, prikazati gospodarski zalet
monarhije ter njeno vlogo velesile v Evropi, je bila tudi organizacija svetovne
razstave na Dunaju leta 1873. Posledično je želelo sodelovati z razstavnimi ek-
sponati tudi Antropološko društvo, da bi »poučilo široke množice o razvoju
znanosti, vzpodbudilo preučevanje strokovnjakov, širilo antropološka znanja ter
pridobilo nove prijatelje teh raziskav«. Razstava je bila pridružena delu, ki so
ga organizirale visoke šole in kljub pohvalam je bila deležna tudi številnih kri-
tik zaradi svoje prostorske razbitosti, prav tako pa naj bi bile prepoznavne
zgolj vitrine, ki so vsebovale večje število arheoloških predmetov (Heinrich
1995/96, 19–22). Na naslednji svetovni razstavi leta 1878 v Parizu je bilo antro-
pološko društvo zaradi takratne priključenosti zbirk k Naravoslovnemu mu-
zeju zastopano zgolj s predstavitvijo publikacij, obsežno zbirko prazgodo-
vinskih arheoloških najdb in osteološkega materiala pa je predstavil
cesarsko-kraljevi Naravoslovni muzej (Heinrich 1995/96, 27).
Sočasno, ko so na Dunaju in v Parizu prvič predstavljali prazgodovino in
antropologijo človeštva, ter poskušali vzbuditi zanimanje pri širokih množi-
cah, se je v Veliki Britaniji začela intelektualna revolucija, ki je usodno zazna-
movala svetovno dogajanje v naslednjem stoletju – rojeval se je evolucionizem.
Najbolj izpostavljeno osebo tega procesa nedvomno predstavlja Charles
Darwin, vendar so številni avtorji opozorili, da se njegova zamisel ni pojavila v
svetu, ki bi bil popolnoma nepripravljen na teorijo o razvojnih spremembah.
Svet teorije morda ni želel sprejeti, toda težko bi rekli, da znanstvenikom niso
bili poznani dokazi, ki jih je Darwin uporabljal v podporo svoje teorije. Njego-
vo delo The Origin of Species ni zaslovelo zgolj zato, ker bi bil avtor spoštovan
naravoslovec, ki bi imel velik vpliv na znanstveno srenjo, ampak ker je svoje ide-
je zgovorno dokumentiral ter natančno opisoval (Tattersall 1999a, 21). Na dru-
gi strani pa je predvsem opisal tisto, kar so vsi počeli, oziroma mehanizme, na
katerih je temeljila angleška agrikulturna revolucija 19. stoletja – zgolj za razli-
ko od drugih je principe postavil v globalno perspektivo (Shipman 2002, 21).
Do leta 1856 so prijatelji ohrabrili Darwina, da bi objavil svoja dognanja
(Davies 2001, 63). V trenutku, ko je dokončal deset poglavij knjige, je prejel
111
