Page 112 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 112
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
pismo mladega naravoslovca Alfreda Russela Wallacea, ki je delal na Borneu
in mu je predstavil svoje poglede, v katerih je prav tako prišel do zaključkov,
ki so ustrezali Darwinovim sklepom o naravni selekciji. Za sledeče srečanje
Linnaean Society sta sicer pripravila skupen prispevek, vendar ga je Darwin
opremil s povzetkom pisma, ki ga je pred časom poslal botaniku Asi Grayu,
da bi dokazal svoj kronološki primat nad idejo. Nato je dokončal The Origin
of Species, ki je bila prvič izdana 24. novembra 1858 in razprodana istega dne.
Ko se je naslednje leto poleti v Oxfordu srečala British Association for the
Advancement of Science, je bila v ospredju razprava o slednjem delu. Več kot
700 poslušalcev je pričakovalo soočenje škofa Samuela Wilberforca in Tho-
masa Henryja Huxleya. Opis dogodkov, ki so sledili, je bil navadno povzet po
biografijah Darwina in Huxleya, ki sta ju napisala njuna sinova dobrega četrt
stoletja kasneje ter opisujejo retorično zmago slednjega. Sam izhod besednega
dvoboja se je prevesil v Huxleyjev prid, ko je škof grobo prekršil pravila vik-
torjanske etike in vprašal, ali izvira nagovorjeni iz opice po dedkovi ali babi-
čini strani. Noben gentleman ne bi smel prekršiti nenapisane konvencije, po
kateri je strogo prepovedano v javnosti neutemeljeno obrekovati damo
(Shipman 2002, 59).
Preverba virov oziroma pričevanj očividcev, ki so spremljali znanstveno
plat razprave, pa je pokazala dokaj nasprotno situacijo. Stephen Jay Gould je
dogodek razložil z dejstvom, da je Huxley promoviral rezultat, ki je ustrezal
njegovim ciljem, ter je v trenutku, ko je narekoval spomine sinu, v njegovem
spominu verjetno že zbledel spomin na resnične dogodke (Gould 2001b, 398).
Gre za arhetip splošnega prepričanja o naravi znanosti – slava in pomen do-
godkov se skrivata v širšem kontekstu. Ker se je evolucionizem izkazal za ne-
ovrgljivo teorijo ter se prelevil v dominantno paradigmo, so bili končnemu
stanju nekoliko prikrojeni spomini ključnih akterjev. In Huxley je bil najbolj
elokventen govornik, ki ga je evolucionizem kadar koli imel. Vendar ga je nje-
gov radikalni antiklerikalizem vodil do brezkompromisne pozicije, da je reli-
gija sovražnik znanosti.
Njegov najpomembnejši prispevek k razpravi pa je bila leta 1863 izdana
knjižica esejev Evidence as to Man's Place in Nature, katere namen je bil s po-
močjo primerjalne anatomije pokazati, da so velike, človeku podobne opice,
bolj podobne ljudem, kot pa drugim opicam (Tattersall 1999a, 25). Sestavljena
je bila iz treh poglavij, pri čemer je v prvem opisal zgodovino raziskovanja
opic, v drugem je predstavil sodobno poznavanje embriologije in ontogenije,
v tretjem pa je predstavil tedaj znane fosilne ostanke ljudi. Predvsem je prvič
jasno predstavil anatomsko in paleontološko, da so ljudje del narave, na-
tančneje zgolj še ena primatska vrsta (Shipman 2002, 67–68).
112
pismo mladega naravoslovca Alfreda Russela Wallacea, ki je delal na Borneu
in mu je predstavil svoje poglede, v katerih je prav tako prišel do zaključkov,
ki so ustrezali Darwinovim sklepom o naravni selekciji. Za sledeče srečanje
Linnaean Society sta sicer pripravila skupen prispevek, vendar ga je Darwin
opremil s povzetkom pisma, ki ga je pred časom poslal botaniku Asi Grayu,
da bi dokazal svoj kronološki primat nad idejo. Nato je dokončal The Origin
of Species, ki je bila prvič izdana 24. novembra 1858 in razprodana istega dne.
Ko se je naslednje leto poleti v Oxfordu srečala British Association for the
Advancement of Science, je bila v ospredju razprava o slednjem delu. Več kot
700 poslušalcev je pričakovalo soočenje škofa Samuela Wilberforca in Tho-
masa Henryja Huxleya. Opis dogodkov, ki so sledili, je bil navadno povzet po
biografijah Darwina in Huxleya, ki sta ju napisala njuna sinova dobrega četrt
stoletja kasneje ter opisujejo retorično zmago slednjega. Sam izhod besednega
dvoboja se je prevesil v Huxleyjev prid, ko je škof grobo prekršil pravila vik-
torjanske etike in vprašal, ali izvira nagovorjeni iz opice po dedkovi ali babi-
čini strani. Noben gentleman ne bi smel prekršiti nenapisane konvencije, po
kateri je strogo prepovedano v javnosti neutemeljeno obrekovati damo
(Shipman 2002, 59).
Preverba virov oziroma pričevanj očividcev, ki so spremljali znanstveno
plat razprave, pa je pokazala dokaj nasprotno situacijo. Stephen Jay Gould je
dogodek razložil z dejstvom, da je Huxley promoviral rezultat, ki je ustrezal
njegovim ciljem, ter je v trenutku, ko je narekoval spomine sinu, v njegovem
spominu verjetno že zbledel spomin na resnične dogodke (Gould 2001b, 398).
Gre za arhetip splošnega prepričanja o naravi znanosti – slava in pomen do-
godkov se skrivata v širšem kontekstu. Ker se je evolucionizem izkazal za ne-
ovrgljivo teorijo ter se prelevil v dominantno paradigmo, so bili končnemu
stanju nekoliko prikrojeni spomini ključnih akterjev. In Huxley je bil najbolj
elokventen govornik, ki ga je evolucionizem kadar koli imel. Vendar ga je nje-
gov radikalni antiklerikalizem vodil do brezkompromisne pozicije, da je reli-
gija sovražnik znanosti.
Njegov najpomembnejši prispevek k razpravi pa je bila leta 1863 izdana
knjižica esejev Evidence as to Man's Place in Nature, katere namen je bil s po-
močjo primerjalne anatomije pokazati, da so velike, človeku podobne opice,
bolj podobne ljudem, kot pa drugim opicam (Tattersall 1999a, 25). Sestavljena
je bila iz treh poglavij, pri čemer je v prvem opisal zgodovino raziskovanja
opic, v drugem je predstavil sodobno poznavanje embriologije in ontogenije,
v tretjem pa je predstavil tedaj znane fosilne ostanke ljudi. Predvsem je prvič
jasno predstavil anatomsko in paleontološko, da so ljudje del narave, na-
tančneje zgolj še ena primatska vrsta (Shipman 2002, 67–68).
112
