Page 114 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 114
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
domnevnih 300 milijonov let prišel v konflikt z drugimi znanstveniki. Pri-
mat v znanosti je takrat vodila fizika in prav William Thomson (kasneje Lord
Kelvin), je izračunal, da je glede na stopnjo hlajenja zemlja stara zgolj 25 mili-
jonov let, število, ki je veliko manjše od Darwinovega, predvsem pa obdobje,
ki je prekratko za delovaje naravne selekcije. Problem je bil še toliko bolj pereč,
če opozorimo, da je bil Thomsonov najboljši študent v tem obdobju prav Ge-
orge Darwin, Charlesov in Emmin sin, ki je očetu vztrajno posredoval podat-
ke o delu svojega mentorja (Ruse 1999, 64–65).
Da bi razumeli problematičnost tega konflikta, moramo osvetliti ozadje
– kljub splošnemu prepričanju se je biblijska kronologija kreacije rodila dokaj
pozno – vrhunec so analize dosegle šele dobro stoletje pred Darwinom. Naj-
nantančnejši teološki tolmač starosti stvarjenja je bil verjetno John Lightfoot,
eden izmed ustanoviteljev The Linnean Society of London, ki je izračunal, da
je bil človek ustvarjen 23. oktobra leta 404 pred našim štetjem ob devetih zjut-
raj (Murray 1948, 6). Dobro tisočletje obstoja se institucionalizirano krščan-
stvo očitno sploh ni preveč zanimalo za linearna časovna razmerja, ki bi pojas-
njevala starost kreacije. Ne zgolj, da je bila doumljivost kreacije božanska
domena, tudi njen čas je obstajal izven realnih okvirjev. Kot je opozorila Pat
Shipman, je bila v Darwinovi teoriji skrita moč uničenja – uničila je svet, ki je
obstajal pred letom 1859. Dokončno je obračunala z idejo o človeški izje-
mnosti ter različnosti od primitivnejših bitij na svetu, predpostavljajoč kohe-
renco in konsistenco nas je povezala z vsemi oblikami življenja, poudarjala je
fizično ter ignorirala moralno, intelektualno in spiritualno komponento, ki
jo je poznala zgodnjeviktorjanska družba. Predvsem pa je zanikala, oziroma
zdelo se je, da zanika nauke krščanske cerkve, na katerih je temeljila tedanja
družba (Shipman 2002, 24).
Ta je bila v 19. stoletju predvsem mehanizem svetovne ideološke domi-
nance. V obdobju tik pred globalizacijo evolucionizma se je v teoloških kro-
gih radikaliziralo vprašanje, povezano s stvarjenjem. Kakšen človek je bil
ustvarjen? In če je bil telesno tak kot cerkveni ideologi, ali so drugačni ljudje
posledica ločenih stvarjenj? Tako je začetek novega veka zaznamovala razpra-
va o pogostosti stvarjenja, ki je udeležence razdelila v dva tabora. Monogenisti
so zagovarjali trditev, da je bilo stvarjenje samo eno ter da so posledično ljudje
poselili cel svet in se pod vplivom okolja spremenili. Poligenisti pa so trdili, da
je bilo stvarjenj več. Vsako stvarjenje je proizvedlo par, ki ga je Stvarnik v svoji
modrosti vstavil v okolje, ki temu paru ustreza. Kljub navidezni kontradiktor-
nosti sta oba sistema enotno funkcionirala kot aparat evropskega zatiranja ce-
lotnega preostalega sveta. Če so se ljudje spremenili, so degenerirali od prvot-
nega rajskega ideala, ki je bil seveda evropski. Če pa je bilo več stvarjenj, pa je
114
domnevnih 300 milijonov let prišel v konflikt z drugimi znanstveniki. Pri-
mat v znanosti je takrat vodila fizika in prav William Thomson (kasneje Lord
Kelvin), je izračunal, da je glede na stopnjo hlajenja zemlja stara zgolj 25 mili-
jonov let, število, ki je veliko manjše od Darwinovega, predvsem pa obdobje,
ki je prekratko za delovaje naravne selekcije. Problem je bil še toliko bolj pereč,
če opozorimo, da je bil Thomsonov najboljši študent v tem obdobju prav Ge-
orge Darwin, Charlesov in Emmin sin, ki je očetu vztrajno posredoval podat-
ke o delu svojega mentorja (Ruse 1999, 64–65).
Da bi razumeli problematičnost tega konflikta, moramo osvetliti ozadje
– kljub splošnemu prepričanju se je biblijska kronologija kreacije rodila dokaj
pozno – vrhunec so analize dosegle šele dobro stoletje pred Darwinom. Naj-
nantančnejši teološki tolmač starosti stvarjenja je bil verjetno John Lightfoot,
eden izmed ustanoviteljev The Linnean Society of London, ki je izračunal, da
je bil človek ustvarjen 23. oktobra leta 404 pred našim štetjem ob devetih zjut-
raj (Murray 1948, 6). Dobro tisočletje obstoja se institucionalizirano krščan-
stvo očitno sploh ni preveč zanimalo za linearna časovna razmerja, ki bi pojas-
njevala starost kreacije. Ne zgolj, da je bila doumljivost kreacije božanska
domena, tudi njen čas je obstajal izven realnih okvirjev. Kot je opozorila Pat
Shipman, je bila v Darwinovi teoriji skrita moč uničenja – uničila je svet, ki je
obstajal pred letom 1859. Dokončno je obračunala z idejo o človeški izje-
mnosti ter različnosti od primitivnejših bitij na svetu, predpostavljajoč kohe-
renco in konsistenco nas je povezala z vsemi oblikami življenja, poudarjala je
fizično ter ignorirala moralno, intelektualno in spiritualno komponento, ki
jo je poznala zgodnjeviktorjanska družba. Predvsem pa je zanikala, oziroma
zdelo se je, da zanika nauke krščanske cerkve, na katerih je temeljila tedanja
družba (Shipman 2002, 24).
Ta je bila v 19. stoletju predvsem mehanizem svetovne ideološke domi-
nance. V obdobju tik pred globalizacijo evolucionizma se je v teoloških kro-
gih radikaliziralo vprašanje, povezano s stvarjenjem. Kakšen človek je bil
ustvarjen? In če je bil telesno tak kot cerkveni ideologi, ali so drugačni ljudje
posledica ločenih stvarjenj? Tako je začetek novega veka zaznamovala razpra-
va o pogostosti stvarjenja, ki je udeležence razdelila v dva tabora. Monogenisti
so zagovarjali trditev, da je bilo stvarjenje samo eno ter da so posledično ljudje
poselili cel svet in se pod vplivom okolja spremenili. Poligenisti pa so trdili, da
je bilo stvarjenj več. Vsako stvarjenje je proizvedlo par, ki ga je Stvarnik v svoji
modrosti vstavil v okolje, ki temu paru ustreza. Kljub navidezni kontradiktor-
nosti sta oba sistema enotno funkcionirala kot aparat evropskega zatiranja ce-
lotnega preostalega sveta. Če so se ljudje spremenili, so degenerirali od prvot-
nega rajskega ideala, ki je bil seveda evropski. Če pa je bilo več stvarjenj, pa je
114
