Page 115 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 115
odkritja v prostoru in času
bilo jasno, da so ljudje že izvorno različni in je evropska prevlada spet posle-
dica evropske civilizacijske in kreativne premoči nad drugačnimi. Premoč ne
izhaja iz kontinuitete ekonomskega razvoja, ampak od vrojenih, od Boga da-
nih razlik (Kavur 2002, 23).
Argumentacija se je vrtela v krogu, dokler ni Darwin izdal The Origin of
Species. Njegova glavna inovacija je bila vpeljava koncepta nasledstva z modi-
fikacijo, to je predpostavko, da je naravno, da biološke vrste niso statične, am-
pak se v generacijah spreminjata njihov videz in obnašanje, kot gonilo, ki je
tvorilo spremembe, pa je vpeljal aksiomatsko načelo boja za preživetje. V okri-
lje takega teorijskega sistema je Huxley uvrstil še človeka med živali ter ga
podredil univerzalnim zakonom evolucije. Na podlagi istih zakonov ter ana-
tomske primerjave med opicami in ljudmi je obrnil srednjeveško prepričanje
in je človeku podobne opice rehabilitiral s pozicije gozdnih degenerirancev ter
jih ustoličil kot gozdne predhodnike – prednike, iz katerih nas je izoblikova-
lo nasledstvo z modifikacijo. Kljub poznavanju dokazov ter njihovi omembi
pa ni izpeljal prikaza tega procesa. Prvo desetletje darvinizma še ni rodilo pa-
leoantropologije – spremenilo pa je teologijo.
Morda pa je v mitologijo o znanosti posegel prav Darwinov konec. Ko je
leta 1882 umrl, se je takoj začela uspešna kampanja, ki jo je podprlo 19 članov
parlamenta in katere namen je bil pridobitev dovoljenja od dekana Westmin-
sterske opatije, da bi se Darwina tam pokopalo. V grob so ga položili ob Isaa-
cu Newtonu in Michaelu Faradayju ter s tem sicer potrdili njegov izjemen po-
men za znanost svojega časa, vendar pa se moramo zavedati, da kljub vsemu
gre za dokaj nenavaden izbor končnega počivališča za konvertita, ki je v naj-
večji meri uspel vreči z oblasti ustaljeni religiozni svetovni red.
V obdobju pred pojavom darvinizma se je spremenilo tudi teološko
ozračje. Po letu 1840 je močno začel prevladovati poligenizem, ključne argu-
mente pa je ponudila arheologija. Analize v Egiptu odkritih človeških ostan-
kov, ki se jih je lahko v skladu z biblijsko kronologijo uvrstilo v čas okoli 2500
pred našim štetjem, so pokazale obstoj rasnih razlik v človeških populacijah.
Če bi bilo človeštvo ustvarjeno šele nedavno, enostavno ni imelo časa, da bi
razvilo takšne razlike. Na eni strani je zaradi pomanjkanja časa ter ob sočas-
nem vztrajanju pri pravilnosti biblijske kronologije v sredini 19. stoletja prev-
ladal poligenizem, na drugi strani pa so se monogenisti bili prisiljeni odreči
pravilnosti biblijske kronologije – egipčanske lobanje so spodkopale avtorite-
to Geneze. Da bi lahko ohranili enotno stvarjenje, so ga morali potisniti v ne-
določen čas v preteklosti (Kavur 2002, 24).
S tem so neposredno odprli vrata evolucionizmu. Osnova poligenizma,
pa četudi v luči degeneracionistične teorije, je predpostavljala, da se je člo-
115
bilo jasno, da so ljudje že izvorno različni in je evropska prevlada spet posle-
dica evropske civilizacijske in kreativne premoči nad drugačnimi. Premoč ne
izhaja iz kontinuitete ekonomskega razvoja, ampak od vrojenih, od Boga da-
nih razlik (Kavur 2002, 23).
Argumentacija se je vrtela v krogu, dokler ni Darwin izdal The Origin of
Species. Njegova glavna inovacija je bila vpeljava koncepta nasledstva z modi-
fikacijo, to je predpostavko, da je naravno, da biološke vrste niso statične, am-
pak se v generacijah spreminjata njihov videz in obnašanje, kot gonilo, ki je
tvorilo spremembe, pa je vpeljal aksiomatsko načelo boja za preživetje. V okri-
lje takega teorijskega sistema je Huxley uvrstil še človeka med živali ter ga
podredil univerzalnim zakonom evolucije. Na podlagi istih zakonov ter ana-
tomske primerjave med opicami in ljudmi je obrnil srednjeveško prepričanje
in je človeku podobne opice rehabilitiral s pozicije gozdnih degenerirancev ter
jih ustoličil kot gozdne predhodnike – prednike, iz katerih nas je izoblikova-
lo nasledstvo z modifikacijo. Kljub poznavanju dokazov ter njihovi omembi
pa ni izpeljal prikaza tega procesa. Prvo desetletje darvinizma še ni rodilo pa-
leoantropologije – spremenilo pa je teologijo.
Morda pa je v mitologijo o znanosti posegel prav Darwinov konec. Ko je
leta 1882 umrl, se je takoj začela uspešna kampanja, ki jo je podprlo 19 članov
parlamenta in katere namen je bil pridobitev dovoljenja od dekana Westmin-
sterske opatije, da bi se Darwina tam pokopalo. V grob so ga položili ob Isaa-
cu Newtonu in Michaelu Faradayju ter s tem sicer potrdili njegov izjemen po-
men za znanost svojega časa, vendar pa se moramo zavedati, da kljub vsemu
gre za dokaj nenavaden izbor končnega počivališča za konvertita, ki je v naj-
večji meri uspel vreči z oblasti ustaljeni religiozni svetovni red.
V obdobju pred pojavom darvinizma se je spremenilo tudi teološko
ozračje. Po letu 1840 je močno začel prevladovati poligenizem, ključne argu-
mente pa je ponudila arheologija. Analize v Egiptu odkritih človeških ostan-
kov, ki se jih je lahko v skladu z biblijsko kronologijo uvrstilo v čas okoli 2500
pred našim štetjem, so pokazale obstoj rasnih razlik v človeških populacijah.
Če bi bilo človeštvo ustvarjeno šele nedavno, enostavno ni imelo časa, da bi
razvilo takšne razlike. Na eni strani je zaradi pomanjkanja časa ter ob sočas-
nem vztrajanju pri pravilnosti biblijske kronologije v sredini 19. stoletja prev-
ladal poligenizem, na drugi strani pa so se monogenisti bili prisiljeni odreči
pravilnosti biblijske kronologije – egipčanske lobanje so spodkopale avtorite-
to Geneze. Da bi lahko ohranili enotno stvarjenje, so ga morali potisniti v ne-
določen čas v preteklosti (Kavur 2002, 24).
S tem so neposredno odprli vrata evolucionizmu. Osnova poligenizma,
pa četudi v luči degeneracionistične teorije, je predpostavljala, da se je člo-
115
