Page 116 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 116
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
veštvo razvilo iz ustvarjenega para. Variabilnost danes živečih populacij je iz-
hajala iz postopnega spreminjanja – Darwin torej ni povedal nič novega. Ven-
dar se je v Evropi na višku imperialistične mrzlice zdelo, da se je to dogajalo
nekje drugje – na robu civilizacijskega in ekonomskega sveta 19. stoletja. Pot-
rebna je bila novost – darvinizem je nudil teorijski okvir, sedaj je bilo potreb-
no vanj vključiti obstoječe najdbe iz Evrope.
Ključne poteze prazgodovinske arheologije se izoblikujejo sočasno z
uveljavitvijo evolucionizma. John Lubbock, baron Avebury je bil Darwinov
sosed ter zraven Huxleyja največji popularizator novih humanističnih ved. V
svojem delu pa je začrtal tudi nekatere pomembne predpostavke socialne an-
tropologije – v Prehistoric Times je formuliral kulturni dvojnik teorije evolu-
cije. Prebivalce Tasmanije in Ognjene zemlje je opisal kot povrnitev v prejšnje
stopnje kulturnega razvoja. Zanj so predstavljali žive, vendar na izumrtje ob-
sojene dokaze o starosti civilizacije ter divjaštva prazgodovinskih ljudi (Fer-
nández-Armesto 2004, 120). Etnologi so s preučevanjem primitivnih ljudstev
dobili občutek o potovanju v preteklost – antropologija in arheologija sta se
rodili kot poglavitni sekularni znanosti, ki sta namesto teološke metafizike
poskušali s preučevanjem načinov življenja in materialnih ostankov definira-
ti kulturni razvoj človeštva.
Pravzaprav se tudi fizična antropologija, kot jo poznamo danes, pojavi
v Darwinovem času – v obdobju med The Origins of Species (1859) in Descent
of Man (1871). Sheme hipotetičnega socialnega razvoja so sicer bile postavlje-
ne že prej, v tem obdobju pa je prišlo predvsem do kolapsa kratke biblijske
kronologije. Revolucija v etnografskem času je povzročila, da se je preteklost
namesto v zadnjih nekaj tisočletij raztezala v neskončno preteklost (Traut-
mann 1992, 379–380). Lahko bi trdili, da je koncepcija preteklosti bila
ustvarjena kot stranski produkt kreacije modernosti. Na drugi strani pa je v
duhu Darwinovih in Wallaceovih raziskav prišlo do vzpostavitve sistema bi-
ogeografije, ki jo je Clive Gamble opisal kot imperialno. Sistem je predpos-
tavljal, da se vrste razvijajo v centrih ter se nato širijo – distribucija živali in
rastlin je posledica lokacije teh centrov ter možnosti za razširitev. Preučeva-
nje distribucij v sedanjosti in preteklosti pa nam omogoča njihovo rekon-
strukcijo (Gamble 1993, 40).
Tako pojmovanje seveda ustvari dva vidika, ki sta ključna za pojasnitev
človeškega razvoja. Prvič to pomeni, da so centri obstajali ter da je vedno zno-
va v njih prihajalo do nastanka novih vrst, ter drugič, da so zraven aktivnih
centrov obstajala tudi pasivna območja, v katera so se ljudje zgolj priseljevali.
Darwin je sicer domneval, da so severna področja tista, kjer zaradi podnebja
pogosteje prihaja do pojavov novih vrst, sledeč principom biogeografije pa je
116
veštvo razvilo iz ustvarjenega para. Variabilnost danes živečih populacij je iz-
hajala iz postopnega spreminjanja – Darwin torej ni povedal nič novega. Ven-
dar se je v Evropi na višku imperialistične mrzlice zdelo, da se je to dogajalo
nekje drugje – na robu civilizacijskega in ekonomskega sveta 19. stoletja. Pot-
rebna je bila novost – darvinizem je nudil teorijski okvir, sedaj je bilo potreb-
no vanj vključiti obstoječe najdbe iz Evrope.
Ključne poteze prazgodovinske arheologije se izoblikujejo sočasno z
uveljavitvijo evolucionizma. John Lubbock, baron Avebury je bil Darwinov
sosed ter zraven Huxleyja največji popularizator novih humanističnih ved. V
svojem delu pa je začrtal tudi nekatere pomembne predpostavke socialne an-
tropologije – v Prehistoric Times je formuliral kulturni dvojnik teorije evolu-
cije. Prebivalce Tasmanije in Ognjene zemlje je opisal kot povrnitev v prejšnje
stopnje kulturnega razvoja. Zanj so predstavljali žive, vendar na izumrtje ob-
sojene dokaze o starosti civilizacije ter divjaštva prazgodovinskih ljudi (Fer-
nández-Armesto 2004, 120). Etnologi so s preučevanjem primitivnih ljudstev
dobili občutek o potovanju v preteklost – antropologija in arheologija sta se
rodili kot poglavitni sekularni znanosti, ki sta namesto teološke metafizike
poskušali s preučevanjem načinov življenja in materialnih ostankov definira-
ti kulturni razvoj človeštva.
Pravzaprav se tudi fizična antropologija, kot jo poznamo danes, pojavi
v Darwinovem času – v obdobju med The Origins of Species (1859) in Descent
of Man (1871). Sheme hipotetičnega socialnega razvoja so sicer bile postavlje-
ne že prej, v tem obdobju pa je prišlo predvsem do kolapsa kratke biblijske
kronologije. Revolucija v etnografskem času je povzročila, da se je preteklost
namesto v zadnjih nekaj tisočletij raztezala v neskončno preteklost (Traut-
mann 1992, 379–380). Lahko bi trdili, da je koncepcija preteklosti bila
ustvarjena kot stranski produkt kreacije modernosti. Na drugi strani pa je v
duhu Darwinovih in Wallaceovih raziskav prišlo do vzpostavitve sistema bi-
ogeografije, ki jo je Clive Gamble opisal kot imperialno. Sistem je predpos-
tavljal, da se vrste razvijajo v centrih ter se nato širijo – distribucija živali in
rastlin je posledica lokacije teh centrov ter možnosti za razširitev. Preučeva-
nje distribucij v sedanjosti in preteklosti pa nam omogoča njihovo rekon-
strukcijo (Gamble 1993, 40).
Tako pojmovanje seveda ustvari dva vidika, ki sta ključna za pojasnitev
človeškega razvoja. Prvič to pomeni, da so centri obstajali ter da je vedno zno-
va v njih prihajalo do nastanka novih vrst, ter drugič, da so zraven aktivnih
centrov obstajala tudi pasivna območja, v katera so se ljudje zgolj priseljevali.
Darwin je sicer domneval, da so severna področja tista, kjer zaradi podnebja
pogosteje prihaja do pojavov novih vrst, sledeč principom biogeografije pa je
116
