Page 117 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 117
odkritja v prostoru in času
koncepte izvora človeka v največji meri do konca druge svetovne vojne obliko-
val Grafton Elliot Smith. V prvi polovici dvajsetega stoletja se je v svojih štu-
dijah o difuzijah in migracijah primarno sicer ukvarjal z začetki civilizacije,
katere je lociral v Egipt ter kasneje izpeljal po celotnem Starem svetu, po-
membne pa so bile tudi njegove analize distribucij sodobnih in izumrlih opic
ter človeških fosilnih ostankov, za katere je menil, da izkazujejo identične
principe razširjenosti. Sicer je na podlagi takrat odkritih fosilnih opic iz Paki-
stana menil, da se je izvor človeštva nahajal v gorovju Sivalik, vendar je zaradi
previdnosti morebitno zibelko človeštva raztegnil na območje med Himalajo
in osrčjem Afrike (Gamble 1993, 40–41).
Vendar pa je biogeografska metoda imela drugačne implicitne posledi-
ce. Ko je v evolucijskem smislu definirala centre, kjer se je evolucijski proces
interpretiral kot zgodovina vrste, je ustvarila prazno območje v okolici – ob-
močje, ki je bilo prikrajšano za kreativno zgodovino. Svet, pa če je šlo za Mio-
cen ali pa za Mikene, je bil prikazan, kot da bi imel redke aktivne centre ter ve-
liko pasivno zaledje. Seveda moramo take interpretacije razumeti kot
preslikave pogleda na svet tega pa je ustvarjala kolonialna ideologija, ki je med
Parizom in Londonom vladala svetu druge polovice 19. in prve polovice 20.
stoletja. Če prevedemo vse v jezik socialnega darvinizma, je bilo širjenje in za-
menjava drugih, poglavitna značilnost dominantnih skupnosti, dominantni
pa se širijo, da bi si pridobili koristi, in ne zato, da bi pobegnili pred težavami.
Tako se v konstrukcijah, ki so zagovarjale superiornost belcev, v bistvu
nič ne spremeni – še naprej je prevladoval rasistični determinizem. Čeprav je
Darwin sicer s teorijo o izvoru vrst končal razpravo med monogenisti in poli-
genisti v prid novega znanstvenega monogenizma, so degeneracionisti svojo
teorijo enostavno obrnili na glavo. Prejšnja oddaljenost od Adama je postala
bližina opic oziroma neenakost ras z belci na vrhu ter temnopoltimi na dnu je
bila še naprej razlagana kot naravni red – pred 1859 je bila odraz Božje kreaci-
je, po tem letu pa je postala produkt naravne selekcije. Tako evolucionizem ni
premaknil fokusa vede od linejevske taksonomije, ampak je njeno pozicijo še
ojačal, kajti prav taksonomija je postala osnovna metoda za tvorjenje filogenij.
Rasne tipologije so bile prevedene v termine filogenij – postale so metafore za
rekonstrukcijo rasnih zgodovin (Armelagos, Van Gerven 2003, 55).
Vzporedno z velikimi razpravami o funkcioniranju naravnih zakonov
in s počasno vpeljavo evolucionizma so začele na dan prihajati tudi prve
odkrite človeške kosti in ustanavljali so se prvi veliki javni in celo nacionalni
muzeji. Leta 1823 je bila odkrita »Red Lady« iz Pavilanda v Veliki Britaniji,
leta 1852 so bile odkrite kosti v Aurignacu ter leta 1868 v Cro–Magnonu v
Franciji. Vendar ker so bile kosti enake sodobnim oziroma niso izstopale iz va-
117
koncepte izvora človeka v največji meri do konca druge svetovne vojne obliko-
val Grafton Elliot Smith. V prvi polovici dvajsetega stoletja se je v svojih štu-
dijah o difuzijah in migracijah primarno sicer ukvarjal z začetki civilizacije,
katere je lociral v Egipt ter kasneje izpeljal po celotnem Starem svetu, po-
membne pa so bile tudi njegove analize distribucij sodobnih in izumrlih opic
ter človeških fosilnih ostankov, za katere je menil, da izkazujejo identične
principe razširjenosti. Sicer je na podlagi takrat odkritih fosilnih opic iz Paki-
stana menil, da se je izvor človeštva nahajal v gorovju Sivalik, vendar je zaradi
previdnosti morebitno zibelko človeštva raztegnil na območje med Himalajo
in osrčjem Afrike (Gamble 1993, 40–41).
Vendar pa je biogeografska metoda imela drugačne implicitne posledi-
ce. Ko je v evolucijskem smislu definirala centre, kjer se je evolucijski proces
interpretiral kot zgodovina vrste, je ustvarila prazno območje v okolici – ob-
močje, ki je bilo prikrajšano za kreativno zgodovino. Svet, pa če je šlo za Mio-
cen ali pa za Mikene, je bil prikazan, kot da bi imel redke aktivne centre ter ve-
liko pasivno zaledje. Seveda moramo take interpretacije razumeti kot
preslikave pogleda na svet tega pa je ustvarjala kolonialna ideologija, ki je med
Parizom in Londonom vladala svetu druge polovice 19. in prve polovice 20.
stoletja. Če prevedemo vse v jezik socialnega darvinizma, je bilo širjenje in za-
menjava drugih, poglavitna značilnost dominantnih skupnosti, dominantni
pa se širijo, da bi si pridobili koristi, in ne zato, da bi pobegnili pred težavami.
Tako se v konstrukcijah, ki so zagovarjale superiornost belcev, v bistvu
nič ne spremeni – še naprej je prevladoval rasistični determinizem. Čeprav je
Darwin sicer s teorijo o izvoru vrst končal razpravo med monogenisti in poli-
genisti v prid novega znanstvenega monogenizma, so degeneracionisti svojo
teorijo enostavno obrnili na glavo. Prejšnja oddaljenost od Adama je postala
bližina opic oziroma neenakost ras z belci na vrhu ter temnopoltimi na dnu je
bila še naprej razlagana kot naravni red – pred 1859 je bila odraz Božje kreaci-
je, po tem letu pa je postala produkt naravne selekcije. Tako evolucionizem ni
premaknil fokusa vede od linejevske taksonomije, ampak je njeno pozicijo še
ojačal, kajti prav taksonomija je postala osnovna metoda za tvorjenje filogenij.
Rasne tipologije so bile prevedene v termine filogenij – postale so metafore za
rekonstrukcijo rasnih zgodovin (Armelagos, Van Gerven 2003, 55).
Vzporedno z velikimi razpravami o funkcioniranju naravnih zakonov
in s počasno vpeljavo evolucionizma so začele na dan prihajati tudi prve
odkrite človeške kosti in ustanavljali so se prvi veliki javni in celo nacionalni
muzeji. Leta 1823 je bila odkrita »Red Lady« iz Pavilanda v Veliki Britaniji,
leta 1852 so bile odkrite kosti v Aurignacu ter leta 1868 v Cro–Magnonu v
Franciji. Vendar ker so bile kosti enake sodobnim oziroma niso izstopale iz va-
117
