Page 61 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 61
uščavi
in goščavi
Potopisi iz 16. stoletja so ilustracija odkritij – ne zgolj osebnih in znan-
stvenih, ampak predvsem globalnih, političnih. Ne konstituirajo zgolj
začetkov antropologije, temveč nudijo tekstualno justifikacijo politik
kolonialnih prilaščanj nekaterih družb in vlad. Tako lahko opazujemo vzpo-
reden razvoj kolonialnih sistemov ter antropološke in fiktivne proze (sled-
nje kot posledice odkritja tiska ter posledične ekonomizacije knjižnega trga).
Mary Campbell je izpostavila užitek kot povezovalen motiv med obema, med
nacionalno konsolidacijo in ekspanzijo nekaterih zahodnoevropskih držav
ter produkcijo literature (Campbell 1999, 26–28).
Zanjo izhaja užitek iz potopisnih zapiskov, čeprav še tako neresničnih,
saj odkrivajo osebno uživanje avtorjev pri odkrivanju neznanega, pri spozna-
vanju novega ter pri posredovanju nenavadnega. Na drugi strani pa je užitek
tudi del vedno širšega kroga občinstva, ki je konzumiralo tovrstno literatu-
ro. Užitek v branju o neznanem, še bolj pa čutna naslada ob opazovanju upo-
dobitev eksotičnih ljudi in navad, sta zagotovo dejavnika, ki sta v veliki meri
oblikovala tako potrošnjo tovrstne literature, kot sta tudi povratno vpliva-
la na samo produkcijo. Lahko bi trdili, da je zgodnja antropološka produk-
cija formirala bralne navade Evropejcev ter je ob bok tradicionalno humani-
stičnim formam literature, kot so zgodovina, poezija in filozofija, dodala tudi
novele, potopise (tako realistično kot fiktivne), kozmografije ter naravoslov-
ne zapiske.
Campbellova je v okviru teh literarnih žanrov izpostavila zapise o bro-
dolomcih kot antietnografsko literaturo (Campbell 1999, 37–38, 50–51). Po-
udarki na izolaciji ter na zapuščenem kraju dogajanja direktno nagovarjajo
evropsko nelagodnost ob mislih na kraje, ki niso naseljeni oziroma so poselje-
ni s skupnostmi, za katere so tedaj menili, da nimajo kulture. Pri tem se nje-
v puščavi in 61
g o š č av i
in goščavi
Potopisi iz 16. stoletja so ilustracija odkritij – ne zgolj osebnih in znan-
stvenih, ampak predvsem globalnih, političnih. Ne konstituirajo zgolj
začetkov antropologije, temveč nudijo tekstualno justifikacijo politik
kolonialnih prilaščanj nekaterih družb in vlad. Tako lahko opazujemo vzpo-
reden razvoj kolonialnih sistemov ter antropološke in fiktivne proze (sled-
nje kot posledice odkritja tiska ter posledične ekonomizacije knjižnega trga).
Mary Campbell je izpostavila užitek kot povezovalen motiv med obema, med
nacionalno konsolidacijo in ekspanzijo nekaterih zahodnoevropskih držav
ter produkcijo literature (Campbell 1999, 26–28).
Zanjo izhaja užitek iz potopisnih zapiskov, čeprav še tako neresničnih,
saj odkrivajo osebno uživanje avtorjev pri odkrivanju neznanega, pri spozna-
vanju novega ter pri posredovanju nenavadnega. Na drugi strani pa je užitek
tudi del vedno širšega kroga občinstva, ki je konzumiralo tovrstno literatu-
ro. Užitek v branju o neznanem, še bolj pa čutna naslada ob opazovanju upo-
dobitev eksotičnih ljudi in navad, sta zagotovo dejavnika, ki sta v veliki meri
oblikovala tako potrošnjo tovrstne literature, kot sta tudi povratno vpliva-
la na samo produkcijo. Lahko bi trdili, da je zgodnja antropološka produk-
cija formirala bralne navade Evropejcev ter je ob bok tradicionalno humani-
stičnim formam literature, kot so zgodovina, poezija in filozofija, dodala tudi
novele, potopise (tako realistično kot fiktivne), kozmografije ter naravoslov-
ne zapiske.
Campbellova je v okviru teh literarnih žanrov izpostavila zapise o bro-
dolomcih kot antietnografsko literaturo (Campbell 1999, 37–38, 50–51). Po-
udarki na izolaciji ter na zapuščenem kraju dogajanja direktno nagovarjajo
evropsko nelagodnost ob mislih na kraje, ki niso naseljeni oziroma so poselje-
ni s skupnostmi, za katere so tedaj menili, da nimajo kulture. Pri tem se nje-
v puščavi in 61
g o š č av i
