Page 62 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 62
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
na izpeljava naveže na srednjeveško koncepcijo o divjih možeh, za katere je ve-
ljalo, da enostavno ne živijo v skupinah, kar je posledica njihovega popolnega
pomanjkanja kulture. Podoba prostorske izolacije je vplivala na občutek oseb-
ne osamitve naplavljenega ali izgubljenega pripovedovalca oziroma junaka, ki
ostane edini pravi nosilec kulture. Posledično so vse domorodne skupnosti,
ki živijo v krajih, ki so v evropski percepciji osamljeni in izolirani, enostav-
no prikrajšane za dobrobit kulture. Njihova socialnost je v pripovedi izničena
oziroma omejena na prakse, ki so v evropskih očeh bizarne ter predstavljajo
perverzijo normalnih evropskih stanj – najbolj očitna praksa je v tem prime-
ru kanibalizem
Posledično sta taka fiktivna in etnografska literarna produkcija služi-
li za uporaben način mobilizacije masovne imperialistične ideologije. Inte-
gralni del take literarne produkcije pa je predstavljala tudi knjižna ilustracija.
Ključni problem zgodnje antropološke ilustracije je izguba oziroma difuznost
vtisa nenavadnosti, če je predmet opazovanja preveč popolno kontekstualizi-
ran. Hkrati pa je učinek, ki ga je Campbellova definirala kot užitek pri opa-
zovanju nenavadnega (v tem primeru nosi močno seksualno konotacijo pri
opazovanju napol golih eksotičnih teles), zmanjšan v primeru prevelike ek-
sotičnosti opazovanega (Campbell 1999, 59). Posledica tega dejavnika je bila
transformacija podob v likovne okvirje, ki so bili bližji evropskim potrošni-
kom tovrstne literature.
Z drugimi besedami so ljudstva, s katerimi so se srečevali zgodnji razi-
skovalci, postala izenačena s konceptom divjih ljudi iz predkontaktnega ob-
dobja, kar pa je bil popolni imaginarij. Njim pripisane lastnosti ter njihov
individualni in kolektivni izgled je bil prej posledica pričakovanj in zahtev
evropskega literarnega trga, kot pa realen odraz njihovih značilnosti. Kljub
svojemu obstoju so postali neobstoječi, kajti zgodnja kolonialna antropologi-
ja, če si dovolimo potopise označiti s konceptom, ki je bil vzpostavljen šele ne-
kaj stoletij kasneje, je vzela koncept neke podobe ter svoj predmet opazovanj
oziroma preučevanj postavila v ta koncept.
Korenine razprave o variabilnosti človeštva, pa naj gre za realne ali pa
za imaginarne rase, ležijo veliko globlje od začetkov antropologije. Njihove
pojasnitve, ki so se uporabljale za vrednotenje značilnosti posameznih, res-
ničnih ali imaginarnih človeških ras, so zraven antičnih historiografij, ki so
opisovale predvsem kulturne značilnosti človeških skupnosti, imele svoj pre-
ludij tudi v geografijah – v tistih besedilih, ki so pri opisovanju izgleda sve-
ta pojasnjevala, kako naj bi zaradi geografskih danosti živeli in izgledali ljud-
je v drugih krajih.
62
na izpeljava naveže na srednjeveško koncepcijo o divjih možeh, za katere je ve-
ljalo, da enostavno ne živijo v skupinah, kar je posledica njihovega popolnega
pomanjkanja kulture. Podoba prostorske izolacije je vplivala na občutek oseb-
ne osamitve naplavljenega ali izgubljenega pripovedovalca oziroma junaka, ki
ostane edini pravi nosilec kulture. Posledično so vse domorodne skupnosti,
ki živijo v krajih, ki so v evropski percepciji osamljeni in izolirani, enostav-
no prikrajšane za dobrobit kulture. Njihova socialnost je v pripovedi izničena
oziroma omejena na prakse, ki so v evropskih očeh bizarne ter predstavljajo
perverzijo normalnih evropskih stanj – najbolj očitna praksa je v tem prime-
ru kanibalizem
Posledično sta taka fiktivna in etnografska literarna produkcija služi-
li za uporaben način mobilizacije masovne imperialistične ideologije. Inte-
gralni del take literarne produkcije pa je predstavljala tudi knjižna ilustracija.
Ključni problem zgodnje antropološke ilustracije je izguba oziroma difuznost
vtisa nenavadnosti, če je predmet opazovanja preveč popolno kontekstualizi-
ran. Hkrati pa je učinek, ki ga je Campbellova definirala kot užitek pri opa-
zovanju nenavadnega (v tem primeru nosi močno seksualno konotacijo pri
opazovanju napol golih eksotičnih teles), zmanjšan v primeru prevelike ek-
sotičnosti opazovanega (Campbell 1999, 59). Posledica tega dejavnika je bila
transformacija podob v likovne okvirje, ki so bili bližji evropskim potrošni-
kom tovrstne literature.
Z drugimi besedami so ljudstva, s katerimi so se srečevali zgodnji razi-
skovalci, postala izenačena s konceptom divjih ljudi iz predkontaktnega ob-
dobja, kar pa je bil popolni imaginarij. Njim pripisane lastnosti ter njihov
individualni in kolektivni izgled je bil prej posledica pričakovanj in zahtev
evropskega literarnega trga, kot pa realen odraz njihovih značilnosti. Kljub
svojemu obstoju so postali neobstoječi, kajti zgodnja kolonialna antropologi-
ja, če si dovolimo potopise označiti s konceptom, ki je bil vzpostavljen šele ne-
kaj stoletij kasneje, je vzela koncept neke podobe ter svoj predmet opazovanj
oziroma preučevanj postavila v ta koncept.
Korenine razprave o variabilnosti človeštva, pa naj gre za realne ali pa
za imaginarne rase, ležijo veliko globlje od začetkov antropologije. Njihove
pojasnitve, ki so se uporabljale za vrednotenje značilnosti posameznih, res-
ničnih ali imaginarnih človeških ras, so zraven antičnih historiografij, ki so
opisovale predvsem kulturne značilnosti človeških skupnosti, imele svoj pre-
ludij tudi v geografijah – v tistih besedilih, ki so pri opisovanju izgleda sve-
ta pojasnjevala, kako naj bi zaradi geografskih danosti živeli in izgledali ljud-
je v drugih krajih.
62
