Page 63 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 63
v puščavi in goščavi
Tako so antični avtorji vzpostavili referenčni sistem obarvanosti kože, ki je
odkrita ljudstva primerjal z Etiopci, ki so veljali za najtemnejše. Herodot je
omenjal nekatere Indijce, ki naj bi bili temni skoraj kot Etiopci, Arijan pa je
menil, da so Indijci najtemnejše znano ljudstvo – z izjemo Etiopcev. Tako
je Plinij Starejši dopolnil, da so Indijci južno od Gangesa potemneli zaradi
sonca, vendar ne tako zelo kot Etiopci, tisti severno pa so podobne barve kot
Egipčani (Snowden 1970, 2). Pri tem se srečamo z mnenjem, ki ga je kasneje
izpostavil tudi Lukrecij, da je prav sonce na jugu tisto, ki počrni ljudi, in Filo-
strat je natančno opisal, kako se barva kože ljudi proti jugu ob Nilu spreminja
proti temnejšim odtenkom. Vendar so antični avtorji opisovali njihov izgled
tudi iz drugih vidikov – Petronij se je posmehoval, češ da se belec zgolj s počr-
njenjem telesa ne more spremeniti v Etiopca, saj mu še vedno manjkajo debele
ustnice, sploščen nos, kodrasti lasje in brazgotine na čelu. Heziod je prvi opi-
soval Skite in Etiopce kot prebivalce najbolj ekstremnih področij, Sekst Em-
pirik pa je v slogu, kakršnega bodo antropologi uporabljali 2000 let kasneje,
opažal, da so Etiopci najtemnejši ter da imajo najbolj sploščene nosove, med-
tem ko so Perzijci najsvetlejše polti in imajo najbolj kljukaste nosove (Snow-
den 1970, 7, 103). Tako je Moretum, domnevno Virgilovo delo, pa čeprav gre
za poezijo in ne prozo, pravzaprav prvi skoraj sodobni antropološki opis tem-
nopoltih Afričanov. Ko je Frank M. Snowden Jr. primerjal opis v Moretumu
z antropološkimi študijami začetka dvajsetega stoletja, je ugotovil, da večina
opisanih značilnosti ustreza tistim, ki so jih izpostavljali izšolani antropologi.
Še več: opozoril je na izjemne podobnosti v uporabljeni terminologiji za opi-
sovanje telesnih značilnosti (Snowden 1970, 9).
Poleg obsesije z opisovanjem telesnih značilnosti se je v pozni antiki in
zgodnjem srednjem veku ter v krščanski literaturi nadaljevala antična razpra-
va o obliki zemlje ter izpeljano tudi razprava o obstoju antipodov – ljudi na
drugi strani zemlje. Tako je razprava o sferični obliki zemlje izšla iz antike ne-
rešena, podpirala sta jo na primer Cicero in Plinij Starejši, nasprotovali pa so
ji Epikur, Lukrecij in Plutarh. S prevlado krščanstva sta ideji o ljudeh na dru-
gi strani poznanega sveta nasprotovala Gregor iz Nise, ki je menil, da plov-
ba onkraj Gibraltarja ni možna, ter Laktancij, ki se je spraševal, če je res lah-
ko kdo tako neumen, da bi verjel, da lahko živijo ljudje tudi tam, kjer bi imeli
noge višje kot glave ter bi drevesa rasla s krošnjami visečimi navzdol. Sčasoma
so razprave postale vedno bolj sovražne in neobstoj antipodov je postal dog
ma – zgolj Bazilij in Ambrož sta bila tako tolerantna, da sta menila, da bodo
tisti, ki verjamejo v obstoj antipodov, deležni zveličanja. Najbolj militantno je
nasprotno pozicijo zagovarjal Avguštin, ki se je skliceval na dejstvo, da Bibli-
63
Tako so antični avtorji vzpostavili referenčni sistem obarvanosti kože, ki je
odkrita ljudstva primerjal z Etiopci, ki so veljali za najtemnejše. Herodot je
omenjal nekatere Indijce, ki naj bi bili temni skoraj kot Etiopci, Arijan pa je
menil, da so Indijci najtemnejše znano ljudstvo – z izjemo Etiopcev. Tako
je Plinij Starejši dopolnil, da so Indijci južno od Gangesa potemneli zaradi
sonca, vendar ne tako zelo kot Etiopci, tisti severno pa so podobne barve kot
Egipčani (Snowden 1970, 2). Pri tem se srečamo z mnenjem, ki ga je kasneje
izpostavil tudi Lukrecij, da je prav sonce na jugu tisto, ki počrni ljudi, in Filo-
strat je natančno opisal, kako se barva kože ljudi proti jugu ob Nilu spreminja
proti temnejšim odtenkom. Vendar so antični avtorji opisovali njihov izgled
tudi iz drugih vidikov – Petronij se je posmehoval, češ da se belec zgolj s počr-
njenjem telesa ne more spremeniti v Etiopca, saj mu še vedno manjkajo debele
ustnice, sploščen nos, kodrasti lasje in brazgotine na čelu. Heziod je prvi opi-
soval Skite in Etiopce kot prebivalce najbolj ekstremnih področij, Sekst Em-
pirik pa je v slogu, kakršnega bodo antropologi uporabljali 2000 let kasneje,
opažal, da so Etiopci najtemnejši ter da imajo najbolj sploščene nosove, med-
tem ko so Perzijci najsvetlejše polti in imajo najbolj kljukaste nosove (Snow-
den 1970, 7, 103). Tako je Moretum, domnevno Virgilovo delo, pa čeprav gre
za poezijo in ne prozo, pravzaprav prvi skoraj sodobni antropološki opis tem-
nopoltih Afričanov. Ko je Frank M. Snowden Jr. primerjal opis v Moretumu
z antropološkimi študijami začetka dvajsetega stoletja, je ugotovil, da večina
opisanih značilnosti ustreza tistim, ki so jih izpostavljali izšolani antropologi.
Še več: opozoril je na izjemne podobnosti v uporabljeni terminologiji za opi-
sovanje telesnih značilnosti (Snowden 1970, 9).
Poleg obsesije z opisovanjem telesnih značilnosti se je v pozni antiki in
zgodnjem srednjem veku ter v krščanski literaturi nadaljevala antična razpra-
va o obliki zemlje ter izpeljano tudi razprava o obstoju antipodov – ljudi na
drugi strani zemlje. Tako je razprava o sferični obliki zemlje izšla iz antike ne-
rešena, podpirala sta jo na primer Cicero in Plinij Starejši, nasprotovali pa so
ji Epikur, Lukrecij in Plutarh. S prevlado krščanstva sta ideji o ljudeh na dru-
gi strani poznanega sveta nasprotovala Gregor iz Nise, ki je menil, da plov-
ba onkraj Gibraltarja ni možna, ter Laktancij, ki se je spraševal, če je res lah-
ko kdo tako neumen, da bi verjel, da lahko živijo ljudje tudi tam, kjer bi imeli
noge višje kot glave ter bi drevesa rasla s krošnjami visečimi navzdol. Sčasoma
so razprave postale vedno bolj sovražne in neobstoj antipodov je postal dog
ma – zgolj Bazilij in Ambrož sta bila tako tolerantna, da sta menila, da bodo
tisti, ki verjamejo v obstoj antipodov, deležni zveličanja. Najbolj militantno je
nasprotno pozicijo zagovarjal Avguštin, ki se je skliceval na dejstvo, da Bibli-
63
