Page 64 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 64
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
ja ne govori o nobenih drugih potomcih Adama, ki bi lahko poseljevali svet
onkraj (White 1993, 102–104).
Veliko kasneje, v srednjem veku, Zgodovina Norveške iz 13. stoletja piše
o majhnih ljudeh, ki živijo severno od zahodne obale Grenlandije ter »ne poz-
najo železa, ampak uporabljajo za projektile okle mrožev in ostre kamne za
nože« (Fagan 1998, 36). Vzporedno temu lahko postavimo nekoliko starejše
besedilo Marboda, opata iz Rennesa iz 11. stoletja, ki slovi kot eden prvih opi-
sovalcev kamenodobnih arheoloških najdb. Omenja gromske strele, ceraunia
oziroma grško keraunon, glajene kamene sekire in retuširane kamene konice,
ki naj bi v neurjih padale iz nevihtnih oblakov in bi jih odkrili na mestih, kjer
je udarila strela. Pri njihovi uporabi omenja, da nosilca zaščitijo pred strelo,
prav tako ladjo na morju ali reki zaščitijo pred potopom v nevihti, pomagajo
pri zmagi v sodnih procesih, bitkah ... (Laming 1952, 15).
Če primerjamo oba podatka, nas prvi preseneti z natančnim in sodob-
nim opazovanjem materialne kulture oziroma tehnološkega razvoja opazo-
vane skupnosti, drugi pa nam ilustrira zelo zgodnjo starinarsko dejavnost
in arheološko imaginacijo. Če odmislimo interpretacijo slednje je predvsem
zanimivo dejstvo, ki ilustrira, kako zelo sta bila že v 11. stoletju razširjena po-
znavanje ter svojevrstna uporaba arheoloških najdb. Sicer pa so v srednjem
veku domnevali, da gre za orožja, ki so jih uporabljali v nebeški bitki, ko je
bil izgnan Satan s svojimi sledniki. V 12. stoletju je škof iz Rennesa opozar-
jal, da je s pomočjo te gromske strele zagotovljen uspeh v bitki, da zagota-
vljajo varnost na morju, varujejo pred strelo ter preženejo zle sanje. In še v
17. stoletju je francoski odposlanec podaril škofu iz Verduna sekiro, ki naj
bi prinašala zdravje in je danes shranjena v muzeju v Nancyju (White 1993,
266–267).
Na drugi strani pa je za opazovanje zgodnjih razmišljanj o kulturnem
razvoju v preteklosti zanimiv tudi zgodnji poskus prikaza zgodovine na Če-
škem in Moravskem, ki ga predstavlja legenda Vita et Passsio Sancti Venceslai
et sanctae Ludmilae, ki jo v poznem 10. stoletju napiše duhovnik Christianus.
Poda zgodnjo zgodovino češkega ljudstva, ki je temeljila na napol mitoloških
osnovah in je odražala odnos cerkvenih veljakov do poganov oziroma tistih
neurbaniziranih prednikov, ki so »častili idole, živeli kot konji brez vajeti, niso
imeli zakonov, ne princev, ne vladarjev, ne mest, ampak so se selili naokoli, raz-
pršeni kot brezumne živali« (Sklenář 1983, 12).
Natančneje je v 12. stoletju normanizirani kronist Gerald iz Walesa že
formiral teorije o razvoju družbe. Izhajal je sicer iz svojega iskanja keltske-
ga izvora valižanske kulture, kjer je kot nasprotje urbanizmu sicer obsodil
64
ja ne govori o nobenih drugih potomcih Adama, ki bi lahko poseljevali svet
onkraj (White 1993, 102–104).
Veliko kasneje, v srednjem veku, Zgodovina Norveške iz 13. stoletja piše
o majhnih ljudeh, ki živijo severno od zahodne obale Grenlandije ter »ne poz-
najo železa, ampak uporabljajo za projektile okle mrožev in ostre kamne za
nože« (Fagan 1998, 36). Vzporedno temu lahko postavimo nekoliko starejše
besedilo Marboda, opata iz Rennesa iz 11. stoletja, ki slovi kot eden prvih opi-
sovalcev kamenodobnih arheoloških najdb. Omenja gromske strele, ceraunia
oziroma grško keraunon, glajene kamene sekire in retuširane kamene konice,
ki naj bi v neurjih padale iz nevihtnih oblakov in bi jih odkrili na mestih, kjer
je udarila strela. Pri njihovi uporabi omenja, da nosilca zaščitijo pred strelo,
prav tako ladjo na morju ali reki zaščitijo pred potopom v nevihti, pomagajo
pri zmagi v sodnih procesih, bitkah ... (Laming 1952, 15).
Če primerjamo oba podatka, nas prvi preseneti z natančnim in sodob-
nim opazovanjem materialne kulture oziroma tehnološkega razvoja opazo-
vane skupnosti, drugi pa nam ilustrira zelo zgodnjo starinarsko dejavnost
in arheološko imaginacijo. Če odmislimo interpretacijo slednje je predvsem
zanimivo dejstvo, ki ilustrira, kako zelo sta bila že v 11. stoletju razširjena po-
znavanje ter svojevrstna uporaba arheoloških najdb. Sicer pa so v srednjem
veku domnevali, da gre za orožja, ki so jih uporabljali v nebeški bitki, ko je
bil izgnan Satan s svojimi sledniki. V 12. stoletju je škof iz Rennesa opozar-
jal, da je s pomočjo te gromske strele zagotovljen uspeh v bitki, da zagota-
vljajo varnost na morju, varujejo pred strelo ter preženejo zle sanje. In še v
17. stoletju je francoski odposlanec podaril škofu iz Verduna sekiro, ki naj
bi prinašala zdravje in je danes shranjena v muzeju v Nancyju (White 1993,
266–267).
Na drugi strani pa je za opazovanje zgodnjih razmišljanj o kulturnem
razvoju v preteklosti zanimiv tudi zgodnji poskus prikaza zgodovine na Če-
škem in Moravskem, ki ga predstavlja legenda Vita et Passsio Sancti Venceslai
et sanctae Ludmilae, ki jo v poznem 10. stoletju napiše duhovnik Christianus.
Poda zgodnjo zgodovino češkega ljudstva, ki je temeljila na napol mitoloških
osnovah in je odražala odnos cerkvenih veljakov do poganov oziroma tistih
neurbaniziranih prednikov, ki so »častili idole, živeli kot konji brez vajeti, niso
imeli zakonov, ne princev, ne vladarjev, ne mest, ampak so se selili naokoli, raz-
pršeni kot brezumne živali« (Sklenář 1983, 12).
Natančneje je v 12. stoletju normanizirani kronist Gerald iz Walesa že
formiral teorije o razvoju družbe. Izhajal je sicer iz svojega iskanja keltske-
ga izvora valižanske kulture, kjer je kot nasprotje urbanizmu sicer obsodil
64
