Page 93 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 93
divjaki
Tako se morajo rase postarati na določenem področju, da do prave mere razvi-
jejo za okolje značilne lastnosti ter se s tem ločujejo od ostalih ras, ki so nastale
v drugačnih okoljih. Različne barve kože pa so posledica vpliva različnih tele-
snih tekočin na železo v krvi – solna ter fosforna kislina in baze naj bi različ-
no obarvale delce železa v koži (Kant 1964b, 26–27). V razpravo o barvi kože
vpelje prisotnost phlogistona, ki naj bi obarval kri temno. Pri črncih pa naj bi
njihov vonj potrjeval, da se skozi njihovo kožo izloča veliko te snovi, posledič-
no je je veliko v krvi in zato so železovi delci v vrhnjih plasteh kože potemne-
li. V kri črncev pa naj bi prišla iz okolja, ki je seveda tropsko vlažno in vroče.
Istega leta kot Kant je svoje poglede na človeško različnost oziroma eno-
tnost podal John Hunter v Disputatio inauguralis quedam de hominum vari-
etatibus et harum causis exponens. Bil je prepričan monogenist in je človeštvo
analiziral glede na štiri dejavnike (Slotkin 1965, 211):
– barvo ljudi – »Različne barve človeštva so čudovite«;
– razlike v postavi – velike razlike po njegovem mnenju določajo
podnebje, prehrana, telesna vadba ter delo;
– defektne dele telesa – so posledica geografskih ter kulturnih dejav-
nikov,
– mentalne razlike – so velike in včasih celo večje od telesnih razlik,
kar pa ni posledica sreče pri rojstvu, ampak uporabe ter urjenja ra-
zuma, kajti kot telo postane um večji ali manjši zaradi vaje in upo-
rabe.
Zadnji veliki sistematik, ki je še bil vezan na 18. stoletje, je bil Johann
Friedrich Blumenbach, ki je ljudi uvrstil v ločen red od ostalih primatov. Ko
je leta 1770 izdal prvo verzijo knjige De generis humani varietate nativa, je de-
lil ljudi v 4, 11 let kasneje pa je v drugi izdaji dodal še malajsko raso kot peto
človeško raso (Slotkin 1965, 187–190). Blumenbach je v svoji delitvi upošteval
stare elemente, kot sta geografija in barva kože, hkrati pa je dodal nove, kot
so oblika lobanje in obraza, barva las, oblika nosu ter brade (Nelson, Jurma-
in 1988, 187). Vendar pa jedro njegove delitve predstavlja delitev zbirke lobanj
v njegovem anatomskem muzeju v Göttingenu. Prav zaradi te nekoliko večje
variabilnosti uvede prebivalce pacifiških otokov kot peto skupino človeštva,
vendar se ne izkaže za ravno dobrega opazovalca, saj v svoji kolekciji lobanj
ne prepozna variabilnosti, ampak verjame v uniformnost svojih skupin. Ven-
dar pa je bil prvi, ki mu oblika lobanj pomeni več od geografske razporeditve
kontinentov, saj prvič poseže vanje ter ustvari meje sredi celine – tako Lapon-
cev in Fincev ne uvrsti med Evropejce, vključi pa prebivalce zahodne Azije do
93
Tako se morajo rase postarati na določenem področju, da do prave mere razvi-
jejo za okolje značilne lastnosti ter se s tem ločujejo od ostalih ras, ki so nastale
v drugačnih okoljih. Različne barve kože pa so posledica vpliva različnih tele-
snih tekočin na železo v krvi – solna ter fosforna kislina in baze naj bi različ-
no obarvale delce železa v koži (Kant 1964b, 26–27). V razpravo o barvi kože
vpelje prisotnost phlogistona, ki naj bi obarval kri temno. Pri črncih pa naj bi
njihov vonj potrjeval, da se skozi njihovo kožo izloča veliko te snovi, posledič-
no je je veliko v krvi in zato so železovi delci v vrhnjih plasteh kože potemne-
li. V kri črncev pa naj bi prišla iz okolja, ki je seveda tropsko vlažno in vroče.
Istega leta kot Kant je svoje poglede na človeško različnost oziroma eno-
tnost podal John Hunter v Disputatio inauguralis quedam de hominum vari-
etatibus et harum causis exponens. Bil je prepričan monogenist in je človeštvo
analiziral glede na štiri dejavnike (Slotkin 1965, 211):
– barvo ljudi – »Različne barve človeštva so čudovite«;
– razlike v postavi – velike razlike po njegovem mnenju določajo
podnebje, prehrana, telesna vadba ter delo;
– defektne dele telesa – so posledica geografskih ter kulturnih dejav-
nikov,
– mentalne razlike – so velike in včasih celo večje od telesnih razlik,
kar pa ni posledica sreče pri rojstvu, ampak uporabe ter urjenja ra-
zuma, kajti kot telo postane um večji ali manjši zaradi vaje in upo-
rabe.
Zadnji veliki sistematik, ki je še bil vezan na 18. stoletje, je bil Johann
Friedrich Blumenbach, ki je ljudi uvrstil v ločen red od ostalih primatov. Ko
je leta 1770 izdal prvo verzijo knjige De generis humani varietate nativa, je de-
lil ljudi v 4, 11 let kasneje pa je v drugi izdaji dodal še malajsko raso kot peto
človeško raso (Slotkin 1965, 187–190). Blumenbach je v svoji delitvi upošteval
stare elemente, kot sta geografija in barva kože, hkrati pa je dodal nove, kot
so oblika lobanje in obraza, barva las, oblika nosu ter brade (Nelson, Jurma-
in 1988, 187). Vendar pa jedro njegove delitve predstavlja delitev zbirke lobanj
v njegovem anatomskem muzeju v Göttingenu. Prav zaradi te nekoliko večje
variabilnosti uvede prebivalce pacifiških otokov kot peto skupino človeštva,
vendar se ne izkaže za ravno dobrega opazovalca, saj v svoji kolekciji lobanj
ne prepozna variabilnosti, ampak verjame v uniformnost svojih skupin. Ven-
dar pa je bil prvi, ki mu oblika lobanj pomeni več od geografske razporeditve
kontinentov, saj prvič poseže vanje ter ustvari meje sredi celine – tako Lapon-
cev in Fincev ne uvrsti med Evropejce, vključi pa prebivalce zahodne Azije do
93
