Page 94 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 94
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
reke Ob, skupine okoli Kaspijskega jezera pa vse do Gangesa ter prebivalce se-
verne Afrike (Retzius 1931, 95–97).
Njegova zgodba je v mnogih primerih celo bizarna. Njegovi odločitvi,
da je belo raso poimenoval kavkaška, naj bi botrovalo dejstvo, da naj bi se iz
estetskih vzgibov naravnost zaljubil v lobanjo mlade Gruzijke, ki jo je imel
v svoji zbirki (Kavur 1999a, 2). Tako naj bi bila kavkaška rasa najpopolnejša,
najbolj pa naj bi od ideala odstopali črnci ter Azijci. Te rase naj bi nastale, ko
so se ljudje selili s področja z optimalnim podnebjem, kjer seveda še danes pre-
biva kavkaška rasa (Wolpoff, Caspari 1996, 62).
Vendar so v obdobju ob koncu 18. stoletja primat v razpravah o človeš-
kih rasah začeli prevzemati poligenisti. Leta 1799 je Charles White v knji-
gi An Account of the Gradation in Man zanikal krščansko in razsvetljensko
idejo o enotnosti človeške vrste. Zanj so črnci predstavljali vmesno stopnjo
med opicami in pravimi ljudmi. V njegovem delu je bilo popolnoma jasno,
da je vsaka rasa posledica samostojnega stvarjenja, ki ga je Bog prilagodil
specifičnemu kraju in razmeram, v katere je postavil posamezno raso (Ka-
vur 1999a, 4).
Samuel George Morton je študiral v Edinburgu, kjer je prišel pod teorij-
ski vpliv poligenizma. Njegove študije oblik človeških lobanj so postale osno-
ve frenologije – razlike v obliki lobanje naj bi pomenile različne funkcije mo-
žganov. V okviru svojega projekta je fizično meril lobanje z vsega sveta, da bi
lahko določil stopnjo razvoja ras ter starost rasnih tipov. Njegovo delo je služi-
lo kot argument za podporo poligenizma, saj so tudi zelo stare lobanje bile raz-
lične, kar naj bi bil argument za božjo stvaritev številnih različnih človeštev.
Na drugi strani pa je Blumenbach trdno zagovarjal monogenizem, ven-
dar je bil prav tako naklonjen konceptom nizanja oblik lobanj. Za zagovor
monogenistične pozicije je potreboval le dokaze za degeneracijo izvirne božje
kreacije. Živeče rase človeštva je uvrstil v pet skupin, potem pa je glede na fi-
zične lastnosti lobanj določal rasni izvor. Po njegovem prepričanju je lahko že
na podlagi estetskih primerjav dokazoval estetsko skladnost kostnih elemen-
tov lobanj bele rase. Tako naj bi Bog po svoji podobi ustvaril belo raso, ki pa
je s prodiranjem v nova okolja bila izpostavljena drugačnim vplivom okolja.
Kulturni dejavniki naj bi povzročili, da se je izrodila in spremenila (Armela-
gos, Van Gerven 2003, 54). Tako naj bi degeneracija pojasnila tako biološki
(temnenje kože od bele proti črni), kot tudi kulturni (odmik od civilizacije
proti barbarstvu) padec od milosti.
Peter Raymond Murray je opozoril na prikrite elemente biblične tradi-
cije v pojasnjevanju v delu Blumenbacha. Slednji je za osrednjo izbral kavka-
ško raso in biblijski Ararat, kjer naj bi pristala Noetova barka in od koder naj
94
reke Ob, skupine okoli Kaspijskega jezera pa vse do Gangesa ter prebivalce se-
verne Afrike (Retzius 1931, 95–97).
Njegova zgodba je v mnogih primerih celo bizarna. Njegovi odločitvi,
da je belo raso poimenoval kavkaška, naj bi botrovalo dejstvo, da naj bi se iz
estetskih vzgibov naravnost zaljubil v lobanjo mlade Gruzijke, ki jo je imel
v svoji zbirki (Kavur 1999a, 2). Tako naj bi bila kavkaška rasa najpopolnejša,
najbolj pa naj bi od ideala odstopali črnci ter Azijci. Te rase naj bi nastale, ko
so se ljudje selili s področja z optimalnim podnebjem, kjer seveda še danes pre-
biva kavkaška rasa (Wolpoff, Caspari 1996, 62).
Vendar so v obdobju ob koncu 18. stoletja primat v razpravah o človeš-
kih rasah začeli prevzemati poligenisti. Leta 1799 je Charles White v knji-
gi An Account of the Gradation in Man zanikal krščansko in razsvetljensko
idejo o enotnosti človeške vrste. Zanj so črnci predstavljali vmesno stopnjo
med opicami in pravimi ljudmi. V njegovem delu je bilo popolnoma jasno,
da je vsaka rasa posledica samostojnega stvarjenja, ki ga je Bog prilagodil
specifičnemu kraju in razmeram, v katere je postavil posamezno raso (Ka-
vur 1999a, 4).
Samuel George Morton je študiral v Edinburgu, kjer je prišel pod teorij-
ski vpliv poligenizma. Njegove študije oblik človeških lobanj so postale osno-
ve frenologije – razlike v obliki lobanje naj bi pomenile različne funkcije mo-
žganov. V okviru svojega projekta je fizično meril lobanje z vsega sveta, da bi
lahko določil stopnjo razvoja ras ter starost rasnih tipov. Njegovo delo je služi-
lo kot argument za podporo poligenizma, saj so tudi zelo stare lobanje bile raz-
lične, kar naj bi bil argument za božjo stvaritev številnih različnih človeštev.
Na drugi strani pa je Blumenbach trdno zagovarjal monogenizem, ven-
dar je bil prav tako naklonjen konceptom nizanja oblik lobanj. Za zagovor
monogenistične pozicije je potreboval le dokaze za degeneracijo izvirne božje
kreacije. Živeče rase človeštva je uvrstil v pet skupin, potem pa je glede na fi-
zične lastnosti lobanj določal rasni izvor. Po njegovem prepričanju je lahko že
na podlagi estetskih primerjav dokazoval estetsko skladnost kostnih elemen-
tov lobanj bele rase. Tako naj bi Bog po svoji podobi ustvaril belo raso, ki pa
je s prodiranjem v nova okolja bila izpostavljena drugačnim vplivom okolja.
Kulturni dejavniki naj bi povzročili, da se je izrodila in spremenila (Armela-
gos, Van Gerven 2003, 54). Tako naj bi degeneracija pojasnila tako biološki
(temnenje kože od bele proti črni), kot tudi kulturni (odmik od civilizacije
proti barbarstvu) padec od milosti.
Peter Raymond Murray je opozoril na prikrite elemente biblične tradi-
cije v pojasnjevanju v delu Blumenbacha. Slednji je za osrednjo izbral kavka-
ško raso in biblijski Ararat, kjer naj bi pristala Noetova barka in od koder naj
94
