Page 95 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 95
divjaki
bi se spet širilo vse življenje po svetu, se nahaja prav na južnem robu Kavka-
za (Murray 1948, 105–106). Prav tako pa lahko domnevamo, da je njegovi od-
ločitvi botrovala tudi ideja o povezavi fizične lepote z moralno čistostjo, ki
je veljala v 18. stoletju za eno izmed potrebnih osnov za razvoj. V Montesqu-
ieujevi De l'esprit des lois (1748) je bila izpostavljena povezava med zmernim
podnebjem in napredkom ter med klimatsko ugodnim življenjem v tropih
ter moralno in posledično kulturno stagnacijo (Gamble 1993, 46). Posledič-
no je Blumenbach lahko iz estetske sodbe izpeljal moralno pozicijo ter zgodo-
vinsko vlogo.
Kljub drugačnemu pričakovanju se prav v stoletju po Kantovi ob-
javi začnejo širiti teorije o delitvi človeštva, ki imajo vedno manj opraviti z
resničnostjo oziroma z racionalnostjo. Pravzaprav bi lahko devetnajsto stole-
tje obravnavali kot preludij v tragedijo prve polovice dvajsetega, kjer so zara-
di industrializirane dehumanizacije ter globalnih konfliktov življenje izgubili
milijoni ljudi. Te teorije, ki so kasneje, ko je prišlo v vedi o rasah do izključne
anatomske prevlade, zaradi svojega ukvarjanja s psihološkimi ter kulturotvor-
nimi elementi bile označene kot neznanstvene, so bile v največjem številu pri-
merov le intelektualni podaljšek kleptomanskega imperializma iz obdobja, ko
so posamezne skupine poskušale s psevdoznanstvenimi teorijami utemeljeva-
ti manjko oziroma kratenje pravic drugim.
Tako je sicer že leta 1727 Henri de Boulainvillers, ko je preučeval zgo-
dovino Francije, trdil, da je navadno ljudstvo keltskega, plemstvo pa franko-
vskega izvora – utemeljitev delitve je poiskal v izvoru skupin. Kasneje je Gu-
stav Friedrich Klemm (leta 1843) predlagal delitev človeštva na aktivno, tako
imenovano moško, ter pasivno oziroma žensko. Seveda je jasno, da se aktiv-
ni del človeštva širi ter je pasivni zatiran. Še dalje je šel Carl Gustav Carus šest
let kasneje, ko je predlagal, da se v življenjskih formah odraža stanje planeta,
tako je delil dnevno, nočno, jutranjo in večerno raso. Trdil je, da so možgani
dnevne rase veliki, nočne majhni, ostali pa se nahajajo nekje vmes. Seveda ni
potrebno posebej poudarjati, da so zanj bili dnevna rasa belci ter nočna črn-
ci (Boas 1982, 34).
V tem obdobju pa smo bili priča še zadnjim poskusom delitev, ki so vse-
bovale več različnih, navidezno skoraj nezdružljivih kategorij, preden je v
celoti v znanstvenih krogih pri delitvi človeških ras prevladala primerjalna
anatomija in paleoantropologija. Leta 1879 je Fritz Müller v Allgemeine Eth-
nographie za osnovo delitve uporabil lingvistično delitev ter tip las (Boas 1982,
168). Sočasno je prišlo do natančnejše kodifikacije znanstvenega polja, ki se
je ukvarjalo z variabilnostjo človeških populacij – rojena je bila antropologi-
ja. Če je svoj predmet raziskav poznala že dolgo, ji je definicijo podal leta 1876
95
bi se spet širilo vse življenje po svetu, se nahaja prav na južnem robu Kavka-
za (Murray 1948, 105–106). Prav tako pa lahko domnevamo, da je njegovi od-
ločitvi botrovala tudi ideja o povezavi fizične lepote z moralno čistostjo, ki
je veljala v 18. stoletju za eno izmed potrebnih osnov za razvoj. V Montesqu-
ieujevi De l'esprit des lois (1748) je bila izpostavljena povezava med zmernim
podnebjem in napredkom ter med klimatsko ugodnim življenjem v tropih
ter moralno in posledično kulturno stagnacijo (Gamble 1993, 46). Posledič-
no je Blumenbach lahko iz estetske sodbe izpeljal moralno pozicijo ter zgodo-
vinsko vlogo.
Kljub drugačnemu pričakovanju se prav v stoletju po Kantovi ob-
javi začnejo širiti teorije o delitvi človeštva, ki imajo vedno manj opraviti z
resničnostjo oziroma z racionalnostjo. Pravzaprav bi lahko devetnajsto stole-
tje obravnavali kot preludij v tragedijo prve polovice dvajsetega, kjer so zara-
di industrializirane dehumanizacije ter globalnih konfliktov življenje izgubili
milijoni ljudi. Te teorije, ki so kasneje, ko je prišlo v vedi o rasah do izključne
anatomske prevlade, zaradi svojega ukvarjanja s psihološkimi ter kulturotvor-
nimi elementi bile označene kot neznanstvene, so bile v največjem številu pri-
merov le intelektualni podaljšek kleptomanskega imperializma iz obdobja, ko
so posamezne skupine poskušale s psevdoznanstvenimi teorijami utemeljeva-
ti manjko oziroma kratenje pravic drugim.
Tako je sicer že leta 1727 Henri de Boulainvillers, ko je preučeval zgo-
dovino Francije, trdil, da je navadno ljudstvo keltskega, plemstvo pa franko-
vskega izvora – utemeljitev delitve je poiskal v izvoru skupin. Kasneje je Gu-
stav Friedrich Klemm (leta 1843) predlagal delitev človeštva na aktivno, tako
imenovano moško, ter pasivno oziroma žensko. Seveda je jasno, da se aktiv-
ni del človeštva širi ter je pasivni zatiran. Še dalje je šel Carl Gustav Carus šest
let kasneje, ko je predlagal, da se v življenjskih formah odraža stanje planeta,
tako je delil dnevno, nočno, jutranjo in večerno raso. Trdil je, da so možgani
dnevne rase veliki, nočne majhni, ostali pa se nahajajo nekje vmes. Seveda ni
potrebno posebej poudarjati, da so zanj bili dnevna rasa belci ter nočna črn-
ci (Boas 1982, 34).
V tem obdobju pa smo bili priča še zadnjim poskusom delitev, ki so vse-
bovale več različnih, navidezno skoraj nezdružljivih kategorij, preden je v
celoti v znanstvenih krogih pri delitvi človeških ras prevladala primerjalna
anatomija in paleoantropologija. Leta 1879 je Fritz Müller v Allgemeine Eth-
nographie za osnovo delitve uporabil lingvistično delitev ter tip las (Boas 1982,
168). Sočasno je prišlo do natančnejše kodifikacije znanstvenega polja, ki se
je ukvarjalo z variabilnostjo človeških populacij – rojena je bila antropologi-
ja. Če je svoj predmet raziskav poznala že dolgo, ji je definicijo podal leta 1876
95
