Page 118 - Poštuvan, Vita (ur.). 2020. Znanja, spretnosti in kompetence na področju duševnega zdravja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 118
a Poštuvan
v usta. Nekaj trenutkov raziskujte občutke v vaših ustih, raziskujte rozino
z vašim jezikom.
Ko ste pripravljeni, pričnite rozino žvečiti. Bodite pozorni na to, kako in
kje jo morate prežvečiti – in kje v ustih to počnete. Zelo zavestno naredite
prvih nekaj grižljajev in opazujte, kaj se ob tem zgodi. Občutite, kako po-
teka okušanje, tudi ko nadaljujete z žvečenjem. Ne da bi rozino pogoltnili,
poskusite zaznati okus in teksturo v ustih in kako se ta spreminja skozi čas
ter kako se trenutek za trenutkom spreminja tudi sama rozina.
Ko ste pripravljeni, pogoltnite rozino – poskusite uvideti, kje se prične
priprava tega procesa, tako da ga lahko zavestno opazujete.
Končno poskusite občutiti, kaj ostane od rozine, ko se premika po poži-
ralniku v želodec. Kako se odziva telo na ta proces? Poskusite zaznati, kaj
se dogaja v želodcu, v ustih.
Če imate še eno rozino, lahko vajo ponovite.
Refleksija
– Kako ste se počutili?
– Je bilo kaj nenavadnega?
– Kako vam je bila vaja všeč?
– Kakšen bi lahko bil pomen te vaje?
Čuječnost ni to, da smo pozornejši na nekaj, temveč da smo pozorni dru-
gače in smiselneje – z vsemi čuti, z vsem telesom. Vaja z rozino nam pove,
kaj v vsakodnevnem življenju izpuščamo iz naših izkušenj (npr. katere sen-
zorne informacije prezremo, nismo pozorni nanje).
Pogosto nam med to vajo misli bežijo sem in tja. Morda tudi premišlju-
jemo, zakaj neki vajo izvajamo. Ravno zaradi teh procesov pogosto ne doži-
vljamo trenutkov tako polno, kot bi jih lahko. Rečemo tudi, da ne živimo v
danem trenutku, vendar je med vajo vedno znova priložnost, da se k neob-
sojajočemu opazovanju vrnemo. Življenje na avtopilotu lahko izklopimo s
tem, da naredimo stvari čuječe.
Zaključek
Izkušnjo drugačne izkušnje hranjenja, poslušanja, opazovanja lahko pre-
nesemo na vplivanje tega na naše razpoloženje. Kadar smo slabe volje, se
pogosto negativno vrednotimo. S čuječim pristopom se lahko oddaljimo
od tega, da slabo voljo vidimo kot nekaj stalnega, nespremenljivega, kot
središče naših težav, in se hkrati zavedamo, da lahko do slabe volje pristo-
pimo brez pričakovanj, lahko se oddaljimo od misli in čustev podobno, kot
116
v usta. Nekaj trenutkov raziskujte občutke v vaših ustih, raziskujte rozino
z vašim jezikom.
Ko ste pripravljeni, pričnite rozino žvečiti. Bodite pozorni na to, kako in
kje jo morate prežvečiti – in kje v ustih to počnete. Zelo zavestno naredite
prvih nekaj grižljajev in opazujte, kaj se ob tem zgodi. Občutite, kako po-
teka okušanje, tudi ko nadaljujete z žvečenjem. Ne da bi rozino pogoltnili,
poskusite zaznati okus in teksturo v ustih in kako se ta spreminja skozi čas
ter kako se trenutek za trenutkom spreminja tudi sama rozina.
Ko ste pripravljeni, pogoltnite rozino – poskusite uvideti, kje se prične
priprava tega procesa, tako da ga lahko zavestno opazujete.
Končno poskusite občutiti, kaj ostane od rozine, ko se premika po poži-
ralniku v želodec. Kako se odziva telo na ta proces? Poskusite zaznati, kaj
se dogaja v želodcu, v ustih.
Če imate še eno rozino, lahko vajo ponovite.
Refleksija
– Kako ste se počutili?
– Je bilo kaj nenavadnega?
– Kako vam je bila vaja všeč?
– Kakšen bi lahko bil pomen te vaje?
Čuječnost ni to, da smo pozornejši na nekaj, temveč da smo pozorni dru-
gače in smiselneje – z vsemi čuti, z vsem telesom. Vaja z rozino nam pove,
kaj v vsakodnevnem življenju izpuščamo iz naših izkušenj (npr. katere sen-
zorne informacije prezremo, nismo pozorni nanje).
Pogosto nam med to vajo misli bežijo sem in tja. Morda tudi premišlju-
jemo, zakaj neki vajo izvajamo. Ravno zaradi teh procesov pogosto ne doži-
vljamo trenutkov tako polno, kot bi jih lahko. Rečemo tudi, da ne živimo v
danem trenutku, vendar je med vajo vedno znova priložnost, da se k neob-
sojajočemu opazovanju vrnemo. Življenje na avtopilotu lahko izklopimo s
tem, da naredimo stvari čuječe.
Zaključek
Izkušnjo drugačne izkušnje hranjenja, poslušanja, opazovanja lahko pre-
nesemo na vplivanje tega na naše razpoloženje. Kadar smo slabe volje, se
pogosto negativno vrednotimo. S čuječim pristopom se lahko oddaljimo
od tega, da slabo voljo vidimo kot nekaj stalnega, nespremenljivega, kot
središče naših težav, in se hkrati zavedamo, da lahko do slabe volje pristo-
pimo brez pričakovanj, lahko se oddaljimo od misli in čustev podobno, kot
116
