Page 74 - Nemec Rudež, Helena, ur. 2015. Soustvarjanje v turizmu. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 74
Soustvarjanje v turizmu
cev neposredno na delovnem mestu. Na tej osnovi se sedaj izvajajo postop-
ki potrjevanja in preverjanja NPK.
Menimo, da daje prav sistem priznavanja neformalnega učenja v okvi-
ru certificiranja NPK največ možnosti za soustvarjanje, tako da deležniki
oziroma partnerji iz gospodarstva in izobraževanja (ob strokovni asisten-
ci CPI) najdejo skupne rešitve in prispevajo k izboljšanju kvalifikacijske
strukture delovne sile v sektorju turizma in nacionalno. Trenutno nabor
možnih NPK na področju turizma in gostinstva po obstoječih katalogih
standardov strokovnih znanj in spretnosti obsega 22 NPK (NPK, 2014),
vmes pa so nekatere NPK, ki zanesljivo ne odražajo skupnih prizadevanj
vseh partnerjev (npr. NPK Sommeiler za sire), saj obstajajo le na papirju.
Turizem pa je sektor, v katerem se odvijajo skokovite spremembe v povpra-
ševanju in ponudbi, pojavljajo se novi poslovni subjekti, generirajo nova de-
74 lovna mesta in potrebe po kadrih s specializiranimi znanji in kompetenca-
mi, za katere ni šolskih programov; tu je priložnost za certifikacijo novih
poklicnih kvalifikacij. Ključen je tudi prispevek NPK pri zaposljivosti in
poklicni mobilnosti delojemalcev ter možnostih za njihovo karierno nap-
redovanje.
Razmislek o pomenu socialnega partnerstva za soustvarjalno
delovanje
Socialno partnerstvo je za razvoj soustvarjalnega delovanja ključnega po-
mena. Konsenzualno sodelovanje delodajalcev, delojemalcev in države pri
iskanju skupnih odločitev v izobraževanju in zaposlovanju poudarjajo tako
Mednarodna organizacija dela (ILO) in UNESCO kot tudi agencija EU
za poklicno izobraževanje (CEDEFOP). Tripartitnost odločanja in ureja-
nja odnosov je v naših današnjih gospodarskih in političnih razmerah bolj
izražena kot v preteklosti, ko se je država bolj ali manj sama ukvarjala s
politiko izobraževanja in zaposlovanja. Postavlja se le vprašanje, koliko so
posamezni partnerji enakopravni, pa tudi konstruktivni. Izsledki raznih
analiz (npr. Rok, 2012) so te dvome bolj ojačali kot omajali. Po mnenju av-
torjev nacionalnega poročila za OECD (Ivančič et al., 2007) pa tudi dru-
god po EU vsi partnerji niso v enakovrednem položaju, njihova vloga je po-
gosto le posvetovalna.
Na vprašanje, zakaj težko pride do dogovorov v državni upravi med po-
sameznimi ministrstvi, lahko le pritrdimo Bagonovi in drugim (2006), ki
priznavajo, da je javno upravo težko spreminjati. Za razliko od gospodar-
skih družb njene institucije niso izpostavljene konkurenci in tržnemu pre-
pihu, niso prisiljene v boj za obstanek in dobiček. Je pa izpostavljena kon-
kurenčnemu boju vlada, ki za delovanje javne uprave odgovarja in jo volivci
cev neposredno na delovnem mestu. Na tej osnovi se sedaj izvajajo postop-
ki potrjevanja in preverjanja NPK.
Menimo, da daje prav sistem priznavanja neformalnega učenja v okvi-
ru certificiranja NPK največ možnosti za soustvarjanje, tako da deležniki
oziroma partnerji iz gospodarstva in izobraževanja (ob strokovni asisten-
ci CPI) najdejo skupne rešitve in prispevajo k izboljšanju kvalifikacijske
strukture delovne sile v sektorju turizma in nacionalno. Trenutno nabor
možnih NPK na področju turizma in gostinstva po obstoječih katalogih
standardov strokovnih znanj in spretnosti obsega 22 NPK (NPK, 2014),
vmes pa so nekatere NPK, ki zanesljivo ne odražajo skupnih prizadevanj
vseh partnerjev (npr. NPK Sommeiler za sire), saj obstajajo le na papirju.
Turizem pa je sektor, v katerem se odvijajo skokovite spremembe v povpra-
ševanju in ponudbi, pojavljajo se novi poslovni subjekti, generirajo nova de-
74 lovna mesta in potrebe po kadrih s specializiranimi znanji in kompetenca-
mi, za katere ni šolskih programov; tu je priložnost za certifikacijo novih
poklicnih kvalifikacij. Ključen je tudi prispevek NPK pri zaposljivosti in
poklicni mobilnosti delojemalcev ter možnostih za njihovo karierno nap-
redovanje.
Razmislek o pomenu socialnega partnerstva za soustvarjalno
delovanje
Socialno partnerstvo je za razvoj soustvarjalnega delovanja ključnega po-
mena. Konsenzualno sodelovanje delodajalcev, delojemalcev in države pri
iskanju skupnih odločitev v izobraževanju in zaposlovanju poudarjajo tako
Mednarodna organizacija dela (ILO) in UNESCO kot tudi agencija EU
za poklicno izobraževanje (CEDEFOP). Tripartitnost odločanja in ureja-
nja odnosov je v naših današnjih gospodarskih in političnih razmerah bolj
izražena kot v preteklosti, ko se je država bolj ali manj sama ukvarjala s
politiko izobraževanja in zaposlovanja. Postavlja se le vprašanje, koliko so
posamezni partnerji enakopravni, pa tudi konstruktivni. Izsledki raznih
analiz (npr. Rok, 2012) so te dvome bolj ojačali kot omajali. Po mnenju av-
torjev nacionalnega poročila za OECD (Ivančič et al., 2007) pa tudi dru-
god po EU vsi partnerji niso v enakovrednem položaju, njihova vloga je po-
gosto le posvetovalna.
Na vprašanje, zakaj težko pride do dogovorov v državni upravi med po-
sameznimi ministrstvi, lahko le pritrdimo Bagonovi in drugim (2006), ki
priznavajo, da je javno upravo težko spreminjati. Za razliko od gospodar-
skih družb njene institucije niso izpostavljene konkurenci in tržnemu pre-
pihu, niso prisiljene v boj za obstanek in dobiček. Je pa izpostavljena kon-
kurenčnemu boju vlada, ki za delovanje javne uprave odgovarja in jo volivci
