Page 160 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 160
upor, nasilje in preživetje
22. januarja 1636 je pričal še Matija Kolman, ki je trdil, da svoje žene ni
ubil, ampak se je zgodila nesreča. In sicer: na večer, ko se je njegova žena smr-
tno ponesrečila, je bil v srenjskem domu s prijatelji glasbeniki, doma s Krasa.
V družbi še z Matijevim stricem Matejem Kolmanom so veselo pili, ko je vsto-
pila Marina in ga okarala, naj ne poseda in zapravlja. Z besedami je želel reši-
ti napeto situacijo in ji prijazno odvrnil, da je tu v družbi s prijatelji in ne zap-
ravlja nič svojega. Ker se je Marina še bolj razjezila, jo je želel pomiriti. Objel jo
je in poljubil ter jo poslal domov pazit otroke. V nadaljevanju zaslišanja je po-
vedal, da so ga kasneje glasbeniki prosili za vrč dobrega vina. Odšel ga je iskat
v svoj hram. Napolnil je že vrč in zaklenil vrata hrama, ko se je predenj posta-
vila Marina in ga ponovno ozmerjala z zapravljivcem. Nato se je nekoliko raz-
jezil in dejal, da zaradi njenega neprestanega brenčanja ne more nikoli v miru
spiti enega vrča vina. Priznava pa, da ji je istočasno nakazal, da jo bo brcnil,
česar se je Marina ustrašila in v naglici prestopila prag hiše sorodnika Adama.
Nerodno se je oprijela stene in tam obstala. Videl je, kako sta iz nje pritekli kri
in vsa neprebavljena hrana. Dodal je tudi, da je bila Marina noseča, od drugih
žensk v vasi pa je slišal, da je na dan svoje smrti jedla in pila več kot običajno.
Za izpustitev Matije Kolmana iz pripora je sodišče dodelilo 200 zla-
tih dukatov varščine, zanj pa je jamčil Mohor Čuk (Hermachorus Ciuch). Na
koncu zapisa je dodan še sklep sodnika, ki je branil Matijo. V njem je na pod-
lagi pričanja Doroteje Šubic, ki naj ob pregledu Marininega trupla ne bi našla
nobenega znaka nasilja, in na podlagi pričanja Adama Pernarčiča, ki je Mati-
jo označil za dobro osebo, sklenil, da je Matija nedolžen, zato ne vidi več raz-
loga, da ga ne bi oprostili.14
Proces proti Katarini Lavriha (Catharina), ženi
Janeza Lavrihe (Gioanni Lavricha), zaradi razžalitve
časti (Štivan, 1636)
Proces se je začel 3. maja 1636, ko se je gospa Ludovika Sarotar (Ludovica Sa-
rotti) pisno pritožila na sodišče svojemu uglednemu gospodu botru, glavarje-
vemu namestniku Francu Vodopivcu (Francesco Wasserman), nad Katarino
Lavriha. Ta naj bi prišla v njeno hišo, jo hotela udariti in jo ozmerjala z »za-
jebano vlačugo« (putana futuda).15 Ker je bila gospa Sarotar vse prej kot to, v
pismu ponižno prosi, naj se ji izrečene besede dokažejo, če je to sploh možno,
v nasprotnem primeru pa naj se Katarino kaznuje.16
14 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 55.
15 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 57.
16 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 57.
160
22. januarja 1636 je pričal še Matija Kolman, ki je trdil, da svoje žene ni
ubil, ampak se je zgodila nesreča. In sicer: na večer, ko se je njegova žena smr-
tno ponesrečila, je bil v srenjskem domu s prijatelji glasbeniki, doma s Krasa.
V družbi še z Matijevim stricem Matejem Kolmanom so veselo pili, ko je vsto-
pila Marina in ga okarala, naj ne poseda in zapravlja. Z besedami je želel reši-
ti napeto situacijo in ji prijazno odvrnil, da je tu v družbi s prijatelji in ne zap-
ravlja nič svojega. Ker se je Marina še bolj razjezila, jo je želel pomiriti. Objel jo
je in poljubil ter jo poslal domov pazit otroke. V nadaljevanju zaslišanja je po-
vedal, da so ga kasneje glasbeniki prosili za vrč dobrega vina. Odšel ga je iskat
v svoj hram. Napolnil je že vrč in zaklenil vrata hrama, ko se je predenj posta-
vila Marina in ga ponovno ozmerjala z zapravljivcem. Nato se je nekoliko raz-
jezil in dejal, da zaradi njenega neprestanega brenčanja ne more nikoli v miru
spiti enega vrča vina. Priznava pa, da ji je istočasno nakazal, da jo bo brcnil,
česar se je Marina ustrašila in v naglici prestopila prag hiše sorodnika Adama.
Nerodno se je oprijela stene in tam obstala. Videl je, kako sta iz nje pritekli kri
in vsa neprebavljena hrana. Dodal je tudi, da je bila Marina noseča, od drugih
žensk v vasi pa je slišal, da je na dan svoje smrti jedla in pila več kot običajno.
Za izpustitev Matije Kolmana iz pripora je sodišče dodelilo 200 zla-
tih dukatov varščine, zanj pa je jamčil Mohor Čuk (Hermachorus Ciuch). Na
koncu zapisa je dodan še sklep sodnika, ki je branil Matijo. V njem je na pod-
lagi pričanja Doroteje Šubic, ki naj ob pregledu Marininega trupla ne bi našla
nobenega znaka nasilja, in na podlagi pričanja Adama Pernarčiča, ki je Mati-
jo označil za dobro osebo, sklenil, da je Matija nedolžen, zato ne vidi več raz-
loga, da ga ne bi oprostili.14
Proces proti Katarini Lavriha (Catharina), ženi
Janeza Lavrihe (Gioanni Lavricha), zaradi razžalitve
časti (Štivan, 1636)
Proces se je začel 3. maja 1636, ko se je gospa Ludovika Sarotar (Ludovica Sa-
rotti) pisno pritožila na sodišče svojemu uglednemu gospodu botru, glavarje-
vemu namestniku Francu Vodopivcu (Francesco Wasserman), nad Katarino
Lavriha. Ta naj bi prišla v njeno hišo, jo hotela udariti in jo ozmerjala z »za-
jebano vlačugo« (putana futuda).15 Ker je bila gospa Sarotar vse prej kot to, v
pismu ponižno prosi, naj se ji izrečene besede dokažejo, če je to sploh možno,
v nasprotnem primeru pa naj se Katarino kaznuje.16
14 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 55.
15 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 57.
16 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 57.
160
