Page 171 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 171
»ano črešnjo jo je ubil!« ženske kot žrtve in storilke ...
stoletju skoraj nikoli ni bilo dovoljeno poročiti, zato se nesrečna nosečnica v
tem primeru ni mogla zanašati na poroko in oblikovanje skupnega gospodinj-
stva. Odgovornost spolnega odnosa z vojakom in nezakonskega otroka je bila
zato prenesena v prvi vrsti na žensko, njene starše ali skrbnike. Če se sama ni
zmogla odreči temu kaznivemu dejanju, je morala zanj nositi posledice.46 V
trenutku, ko se je razvedelo, da je ženska noseča z vojakom, se je nanjo spusti-
la stigma vojaške vlačuge. Temu primerno je bila javno kaznovana s sramotil-
nimi kaznimi, otroka pa je nezakonska mati pogosto dokazano, da na pobu-
do otrokovega očeta, umorila.47 Vendar obtožbe v našem primeru niso jasno
obdolževale Katarine, sama pa jih je spretno ovrgla (Io si pregavo intensissema-
mente quel Corso accio mi restituisse il pane, anzi mi ingenocchai avanti di lui,
mà non li disse che facesse di me quello che volesse, puoiche io all' hora ero una
misera Creatura, /…/ et mai mi pensavo di quel pecato).48
Omenjena prešuštva, ki naj bi jih storila z gospodom Sarotarjem in
še dvema drugima moškima, pa je globoko prizadelo tudi čast Katarinine-
ga moža, saj jo je ta začel zavračati.49 Družba je prešuštvo žene dojemala kot
manj pomembno zaradi spolnega občevanja z drugim moškim, hujše se je
zdelo zaradi spodkopavanja moževe avtoritete, ki jo je v moškem dojemanju
življenja enostavno moral imeti.50
Z javno obsodbo, ki je doletela Katarino, je Ludovika Sarotar morda le
dosegla svoje in Katarini pokazala, da ji ne seže do kolen. A kmalu se obsodba
izniči, (najverjetneje na podlagi pritožbe, kar pa iz zapisa ne izvemo), saj se Pa-
vel Čuk izkaže za 'lažnivo' pričo, ko na drugem pričanju prizna, da Katarine
pred sojenjem še nikoli ni videl in jo je omenjal le po pomoti. A se pri tem po-
javlja vprašanje, kakšen je bil razlog, ki je spodbudil njegovo krivo pričanje.51
Zaradi prešuštva se je na zaslišanju na sodišču Katarina Lavriha ponov-
no pojavila štiri leta kasneje (decembra 1640), vendar tokrat ni zagovarjala
svoje časti, ampak je tožila nad svojim možem Janezom Lavriho, ki naj bi pre-
šuštvoval z Lenko Mališevko. Ker v zapisu ni jasno, kdo naj bi bil tožnik, Ka-
tarina potemtakem nastopa kot glavna bremenilna priča.52
V zgodnjem novem veku je bilo v družbi, ki je temeljila na zakonih, kjer
so bile meje dovoljenega jasno postavljene, prešuštvo bistven uničujoči ele-
46 Tovrsten primer je opisan v Čeč, »Roparska vlačuga,« 191–207.
47 Rublack, The Crimes, 183–85.
48 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 57.
49 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 57.
50 Rublack, The Crimes, 218–22.
51 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 57.
52 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 20.
171
stoletju skoraj nikoli ni bilo dovoljeno poročiti, zato se nesrečna nosečnica v
tem primeru ni mogla zanašati na poroko in oblikovanje skupnega gospodinj-
stva. Odgovornost spolnega odnosa z vojakom in nezakonskega otroka je bila
zato prenesena v prvi vrsti na žensko, njene starše ali skrbnike. Če se sama ni
zmogla odreči temu kaznivemu dejanju, je morala zanj nositi posledice.46 V
trenutku, ko se je razvedelo, da je ženska noseča z vojakom, se je nanjo spusti-
la stigma vojaške vlačuge. Temu primerno je bila javno kaznovana s sramotil-
nimi kaznimi, otroka pa je nezakonska mati pogosto dokazano, da na pobu-
do otrokovega očeta, umorila.47 Vendar obtožbe v našem primeru niso jasno
obdolževale Katarine, sama pa jih je spretno ovrgla (Io si pregavo intensissema-
mente quel Corso accio mi restituisse il pane, anzi mi ingenocchai avanti di lui,
mà non li disse che facesse di me quello che volesse, puoiche io all' hora ero una
misera Creatura, /…/ et mai mi pensavo di quel pecato).48
Omenjena prešuštva, ki naj bi jih storila z gospodom Sarotarjem in
še dvema drugima moškima, pa je globoko prizadelo tudi čast Katarinine-
ga moža, saj jo je ta začel zavračati.49 Družba je prešuštvo žene dojemala kot
manj pomembno zaradi spolnega občevanja z drugim moškim, hujše se je
zdelo zaradi spodkopavanja moževe avtoritete, ki jo je v moškem dojemanju
življenja enostavno moral imeti.50
Z javno obsodbo, ki je doletela Katarino, je Ludovika Sarotar morda le
dosegla svoje in Katarini pokazala, da ji ne seže do kolen. A kmalu se obsodba
izniči, (najverjetneje na podlagi pritožbe, kar pa iz zapisa ne izvemo), saj se Pa-
vel Čuk izkaže za 'lažnivo' pričo, ko na drugem pričanju prizna, da Katarine
pred sojenjem še nikoli ni videl in jo je omenjal le po pomoti. A se pri tem po-
javlja vprašanje, kakšen je bil razlog, ki je spodbudil njegovo krivo pričanje.51
Zaradi prešuštva se je na zaslišanju na sodišču Katarina Lavriha ponov-
no pojavila štiri leta kasneje (decembra 1640), vendar tokrat ni zagovarjala
svoje časti, ampak je tožila nad svojim možem Janezom Lavriho, ki naj bi pre-
šuštvoval z Lenko Mališevko. Ker v zapisu ni jasno, kdo naj bi bil tožnik, Ka-
tarina potemtakem nastopa kot glavna bremenilna priča.52
V zgodnjem novem veku je bilo v družbi, ki je temeljila na zakonih, kjer
so bile meje dovoljenega jasno postavljene, prešuštvo bistven uničujoči ele-
46 Tovrsten primer je opisan v Čeč, »Roparska vlačuga,« 191–207.
47 Rublack, The Crimes, 183–85.
48 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 57.
49 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 57.
50 Rublack, The Crimes, 218–22.
51 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 57.
52 AST, ATTA, b. 201.1, fasc. 20.
171
