Page 251 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 251
žbena percepcija in pravna obravnava zločinov iz stiske ...
tisk iz zelo prizadete regije – goriške32 – od marca do junija 1817, ko je bilo hra-
ne najmanj, zelo velik.33 Tretji kolektivni strah mestnih elit in mestne politi-
ke, povezan s kriznimi razmerami, pa je bil strah pred nenadzorovano rastjo
cen osnovnih živil, kamor je sodilo žito. Zato ne preseneča okoliščina, da so
v časopisju že leta 1816 poročali o slabih letinah na Ogrskem, kjer so se pri-
delale glavne zaloge žita za urbana okolja v monarhiji, da bi tako spodbudili
ukrepe lokalnih trgovcev in hkrati pripravili mestno prebivalstvo na izredne
ukrepe. Glede na okoliščine so jih bile namreč prisiljene sprejemati mestne
oblasti. Vsekakor pa v glavnem mestu dežele Ljubljani ni zaznati strahu pred
izrednim povečanjem števila kraj. Gotovost je bila verjetno povezana tudi z
vzpostavljenim nadzorom mestnih nadzornih organov (policijskih organov,
t. i. policijski vojaki).34
V nasprotju z nekoliko bolj urbanizirami okolji so se ruralne skupnos-
ti soočale z dvema strahovoma in grožnjama, povezanima z eksistenčnimi
stiskami: najprej z grožnjo lastne lakote in propada, potem pa še s pritiskom
lačnih tujcev. Zlasti vaške skupnosti ob glavnih poteh so vedno znova ogro-
žali tujci, »berači«, ki jih je stiska prisilila v mobilnost. Pod to oznako se
uvrščajo vsi revni ljudje, dninarji in mali kmeti, ki so v času eksistenčne kri-
ze, ko je bilo sezonskega dela zaradi splošne krize malo, iskali delo v drugih
okoljih. Ker praviloma niso imeli sredstev za preživetje, so tudi beračili in od
skupnosti, v katero so prišli, pričakovali neko vrsto solidarnosti. Mnogokrat
jim te skupnosti pomoči tudi zaradi lastne stiske niso mogle nuditi. Nekate-
ri iskalci dela so, če se je ponudila priložnost, kaj izmaknili. Pogosto so priš-
lekom pripisali nemoralno obnašanje v obliki nagnjenosti k beračenju. Javno
beračenje kot obliko lenosti naj bi predstavniki te skupine razvili v prepriča-
nju, da morajo skupnosti, s katerimi pridejo v stik, nuditi pomoč in podpo-
ro. Zato so bile skupnosti, ki so prihajale v stik s tujimi reveži, do teh pogos-
to netolerantne.
Med ukrepe v tretji skupini sodi tudi ustvarjanje pomirjujoče klime v
skupnosti in posledično zmanjševanje nevarnosti. Ukrepi za ustvarjanje in
ohranjanje optimizma med prebivalstvom so skozi novi vek najprej religiozni.
Te v 18. stoletju dopolnjuje na obravnavanem ozemlju nov medij: časopisje.
Tudi časopisne notice so polne sicer prikritih kolektivnih strahov, ki jih do-
32 Pri tem je potrebno opozoriti tudi, da je bil tako na Goriškem kot v Istri sicer zgolj v določenih seg-
mentih razširjen kolonat.
33 V okolici Gorice in delu Brd so namreč živeli koloni, ki niso imeli nič premoženja, kot je že leta
1713 zapisal anonimni vir. Pritisk prišlekov iz Goriške je bil več kot očiten tudi v nekaterih drugih
krizah.
34 Bertoša, »Glad i kriza mortaliteta,« 3–53.
251
tisk iz zelo prizadete regije – goriške32 – od marca do junija 1817, ko je bilo hra-
ne najmanj, zelo velik.33 Tretji kolektivni strah mestnih elit in mestne politi-
ke, povezan s kriznimi razmerami, pa je bil strah pred nenadzorovano rastjo
cen osnovnih živil, kamor je sodilo žito. Zato ne preseneča okoliščina, da so
v časopisju že leta 1816 poročali o slabih letinah na Ogrskem, kjer so se pri-
delale glavne zaloge žita za urbana okolja v monarhiji, da bi tako spodbudili
ukrepe lokalnih trgovcev in hkrati pripravili mestno prebivalstvo na izredne
ukrepe. Glede na okoliščine so jih bile namreč prisiljene sprejemati mestne
oblasti. Vsekakor pa v glavnem mestu dežele Ljubljani ni zaznati strahu pred
izrednim povečanjem števila kraj. Gotovost je bila verjetno povezana tudi z
vzpostavljenim nadzorom mestnih nadzornih organov (policijskih organov,
t. i. policijski vojaki).34
V nasprotju z nekoliko bolj urbanizirami okolji so se ruralne skupnos-
ti soočale z dvema strahovoma in grožnjama, povezanima z eksistenčnimi
stiskami: najprej z grožnjo lastne lakote in propada, potem pa še s pritiskom
lačnih tujcev. Zlasti vaške skupnosti ob glavnih poteh so vedno znova ogro-
žali tujci, »berači«, ki jih je stiska prisilila v mobilnost. Pod to oznako se
uvrščajo vsi revni ljudje, dninarji in mali kmeti, ki so v času eksistenčne kri-
ze, ko je bilo sezonskega dela zaradi splošne krize malo, iskali delo v drugih
okoljih. Ker praviloma niso imeli sredstev za preživetje, so tudi beračili in od
skupnosti, v katero so prišli, pričakovali neko vrsto solidarnosti. Mnogokrat
jim te skupnosti pomoči tudi zaradi lastne stiske niso mogle nuditi. Nekate-
ri iskalci dela so, če se je ponudila priložnost, kaj izmaknili. Pogosto so priš-
lekom pripisali nemoralno obnašanje v obliki nagnjenosti k beračenju. Javno
beračenje kot obliko lenosti naj bi predstavniki te skupine razvili v prepriča-
nju, da morajo skupnosti, s katerimi pridejo v stik, nuditi pomoč in podpo-
ro. Zato so bile skupnosti, ki so prihajale v stik s tujimi reveži, do teh pogos-
to netolerantne.
Med ukrepe v tretji skupini sodi tudi ustvarjanje pomirjujoče klime v
skupnosti in posledično zmanjševanje nevarnosti. Ukrepi za ustvarjanje in
ohranjanje optimizma med prebivalstvom so skozi novi vek najprej religiozni.
Te v 18. stoletju dopolnjuje na obravnavanem ozemlju nov medij: časopisje.
Tudi časopisne notice so polne sicer prikritih kolektivnih strahov, ki jih do-
32 Pri tem je potrebno opozoriti tudi, da je bil tako na Goriškem kot v Istri sicer zgolj v določenih seg-
mentih razširjen kolonat.
33 V okolici Gorice in delu Brd so namreč živeli koloni, ki niso imeli nič premoženja, kot je že leta
1713 zapisal anonimni vir. Pritisk prišlekov iz Goriške je bil več kot očiten tudi v nekaterih drugih
krizah.
34 Bertoša, »Glad i kriza mortaliteta,« 3–53.
251
