Page 255 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 255
žbena percepcija in pravna obravnava zločinov iz stiske ...
pini – delovno zmožne in delovno nezmožne.52 V kar dveh majskih dopisih
okrožnega glavarstva pa je vendarle največ prostora namenjeno zahtevama,
da je treba hišne gospodarje obvarovati pred pritiskom beračev, ter skladno
s politično in pravno teorijo večkratnim opozorilom, da je beračenje tujcev,
tatov in drugih hudodelcev prepovedano. Navkljub temu izjemnemu dovo-
ljenju prej prepovedanega javnega beračenja je okrožje zagrozilo s posebej ri-
goroznimi kaznimi za nespoštovanje prepovedi, in sicer celo s kaznovanjem
posredno odgovornih – tj. hišnih gospodarjev, ki bi dajali darove ali preno-
čišče ljudem, ki so beračili na prepovedan način. Podobno grožnjo prvim z
denarnimi, drugim pa z zapornimi kaznimi so dobili tudi sodniki in njiho-
vi namestniki, če ne bi spoštovali prepovedi javnega beračenja.53 V dokumen-
tu z istim datumom, a z vsebino, ki je bila časovno predhodna, pa so uradniki
skladno z že dlje veljavnimi zakoni zahtevali odgon beračev, popis vseh reve-
žev in kaznovanje tistih revežev, ki so bili še sposobni delati. K tipičnim sku-
pinam nedovoljenih beračev so dodali še druge posebej inkriminirane skupi-
ne, ki so jih povezovali predvsem s tatvinami in tudi z uporabo nasilja pri njih:
rokovnjače, »plavšarje in šteklačarje«, ki »v skupinah živijo po gozdovih in
pošiljajo žene in otroke, da prek sočutja in strahu dobivajo darove«.54 Oblasti
so v uradno okrožnico celo zapisale očitno že kolektivni strah, da so se razši-
rile nevarne govorice, ki so netile kolektivni strah, in sicer, da če ne bodo dali
darov rokovnjačem, bodo slednji nad trdosrčne posameznike priklicali nesre-
čo. Krizne okoliščine so torej še povečale že obstoječe kolektivne imaginarije
o posebej nevarnih kriminalnih ali vsaj kriminaliziranih skupinah.
Kriza je bila tako huda, da so okoliščine mnoge zemljiške gospode,
okrožne uradnike in duhovščino prisilile k sprejemu kriznih ukrepov, kar se
v času manj razširjenih kriz pogosto ni zgodilo. Seveda se pri takšnem odzivu
elit odpira vprašanje, ali je šlo za paternalistično držo lokalnih oblasti z name-
nom, da bi tako omejile ali povečale vpliv določenih drugih interesnih skupin
(politično vplivnih lastnikov posameznih zemljiških gospostev), ali pa zgolj
za iz leta v leto izrednejše eksistenčne razmere, ki so grozile z družbeno nesta-
bilnostjo, ki jo je bilo potrebno preprečiti, zato ti odziviniso imeli veliko sku-
pnega z družbeno odgovornostjo in solidarnostjo. Na to vprašanje lahko od-
govorijo statistični podatki o majhnih prekrških, ki so deloma ohranjeni za
leti 1816 in 1817. V tem obdobju se je izrazito dvignilo število kraj, ne samo za-
radi nezmožnosti izkazovanja solidarnosti do posameznika v stiski, ampak
52 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 838–39, 29. 5. 1817.
53 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 840, 29. 5. 1817.
54 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 838–39, 29. 5. 1817.
255
pini – delovno zmožne in delovno nezmožne.52 V kar dveh majskih dopisih
okrožnega glavarstva pa je vendarle največ prostora namenjeno zahtevama,
da je treba hišne gospodarje obvarovati pred pritiskom beračev, ter skladno
s politično in pravno teorijo večkratnim opozorilom, da je beračenje tujcev,
tatov in drugih hudodelcev prepovedano. Navkljub temu izjemnemu dovo-
ljenju prej prepovedanega javnega beračenja je okrožje zagrozilo s posebej ri-
goroznimi kaznimi za nespoštovanje prepovedi, in sicer celo s kaznovanjem
posredno odgovornih – tj. hišnih gospodarjev, ki bi dajali darove ali preno-
čišče ljudem, ki so beračili na prepovedan način. Podobno grožnjo prvim z
denarnimi, drugim pa z zapornimi kaznimi so dobili tudi sodniki in njiho-
vi namestniki, če ne bi spoštovali prepovedi javnega beračenja.53 V dokumen-
tu z istim datumom, a z vsebino, ki je bila časovno predhodna, pa so uradniki
skladno z že dlje veljavnimi zakoni zahtevali odgon beračev, popis vseh reve-
žev in kaznovanje tistih revežev, ki so bili še sposobni delati. K tipičnim sku-
pinam nedovoljenih beračev so dodali še druge posebej inkriminirane skupi-
ne, ki so jih povezovali predvsem s tatvinami in tudi z uporabo nasilja pri njih:
rokovnjače, »plavšarje in šteklačarje«, ki »v skupinah živijo po gozdovih in
pošiljajo žene in otroke, da prek sočutja in strahu dobivajo darove«.54 Oblasti
so v uradno okrožnico celo zapisale očitno že kolektivni strah, da so se razši-
rile nevarne govorice, ki so netile kolektivni strah, in sicer, da če ne bodo dali
darov rokovnjačem, bodo slednji nad trdosrčne posameznike priklicali nesre-
čo. Krizne okoliščine so torej še povečale že obstoječe kolektivne imaginarije
o posebej nevarnih kriminalnih ali vsaj kriminaliziranih skupinah.
Kriza je bila tako huda, da so okoliščine mnoge zemljiške gospode,
okrožne uradnike in duhovščino prisilile k sprejemu kriznih ukrepov, kar se
v času manj razširjenih kriz pogosto ni zgodilo. Seveda se pri takšnem odzivu
elit odpira vprašanje, ali je šlo za paternalistično držo lokalnih oblasti z name-
nom, da bi tako omejile ali povečale vpliv določenih drugih interesnih skupin
(politično vplivnih lastnikov posameznih zemljiških gospostev), ali pa zgolj
za iz leta v leto izrednejše eksistenčne razmere, ki so grozile z družbeno nesta-
bilnostjo, ki jo je bilo potrebno preprečiti, zato ti odziviniso imeli veliko sku-
pnega z družbeno odgovornostjo in solidarnostjo. Na to vprašanje lahko od-
govorijo statistični podatki o majhnih prekrških, ki so deloma ohranjeni za
leti 1816 in 1817. V tem obdobju se je izrazito dvignilo število kraj, ne samo za-
radi nezmožnosti izkazovanja solidarnosti do posameznika v stiski, ampak
52 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 838–39, 29. 5. 1817.
53 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 840, 29. 5. 1817.
54 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 838–39, 29. 5. 1817.
255
