Page 256 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 256
upor, nasilje in preživetje
tudi zaradi zmanjšanja tolerance do kraj iz stiske. Vsekakor se je kriza odraža-
la tudi drugod.
Očitno kriza ni imela tako šokantnega učinka na mestno prebival-
stvo, da bi to povečalo dobrodelnost v tem segmentu donacij in oporočnih
volil. Tako je Mihael Anton Černot v svoji oporoki revežem in šolarjem za-
pustil zgolj 10 goldinarjev, tradicionalnemu prejemniku različnih donacij in
volil ljubljanski stolnici sv. Nikolaja pa kar 100 goldinarjev.55 Po drugi stra-
ni pa so na hitro ustanovili Glavno dobrodelno društvo. Očitno so bile raz-
mere v mestu precej hude, saj se je poročalo tudi o kapitalu »dobrodelnega
društva«, kateremu je gospod Helbing v avgustu in septembru 1817 doniral
824 goldinarjev in 28 krajcarjev, uradnik vplačilnega urada Schrei pa v febru-
arju 1818 še 1395 goldinarjev in 41 krajcarjev. Skupaj pa naj bi po poročanju v
časopisju zbrali 10.000 goldinarjev.56 Zdi se, da je bil mestnim oblastem de-
nar predan šele, ko so se po avgustovski žetvi in nato še spravilu pridelkov leta
1817 cene in ponudba živil umirile.57 Še 24. junija 1820 je v uvodu javnega oz-
nanila o reorganizaciji ubožnih inštitutov guverner Ilirskega kraljestva zapi-
sal tipično razsvetljensko misel, ki so jo ponavljali praktično že vse stoletje, a
je hkrati pohvalil dobrodelnost v času lakote leta 1817.58 Navkljub krizi in ak-
cijam posameznikov je tudi ob koncu leta 1818 glavni ubožni oče v Ljubljani
ponovno opozarjal na finančne težave fonda, ki je leto pred tem zbiral velike
vsote. Mestne oblasti je prosil za pomoč v višini skoraj 300 goldinarjev.59 So pa
v letu krize povečali število revežev na 280 oseb, ki so z izjemo petih posame-
znikov dobivale enako dnevno premijo, mesečni izdatki pa so znašali 275 gol-
dinarjev in 6 krajcarjev.60 Kriza več kot očitno ni spremenila sistemskega rav-
nanja s fondi za reševanje socialnih vprašanj.
55 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 120, 17. 12. 1817.
56 Laibacher Zeitung, 21. 6. 1817.
57 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 148, 16. 12. 1818.
58 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 4–10, 24. 1. 1820, reorganizirani inštitut je začel z delovanjem 1. 2.
1820.
59 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 4. 12. 1818, 152, konec istega leta so terjali tudi donacije, ki bi mora-
le biti izplačane že leta 1803, ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 20. 11. 1818.
60 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 24. 10. 1818, 156. Podobno je sporočal tudi aprila 1819, ko je glavni
ubožni oče na magistrat poslal uradno sporočilo, da se bodo premije za april razdelile zgolj za me-
stno župnijo sv. Nikolaja, v preostalih župnijah pa premij zaradi pomanjkanja sredstev ne bo raz-
deljeval (ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 5. 4. 1819). Ker je bilo stanje ali bolje kriza s sredstvi ubožn-
ega inštituta očitno vsem znana, je okrožje že dan prej od provizoričnega župana zahtevalo, da se
iz glavnega ubožnega fonda izplača 800 goldinarjev (ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 3. 4. 1808?) za
podpirance v preostalih ljubljanskih župnijah in tako zagotovi podporo za vse. Po seznamu za leto
1819 je bilo v tej župniji 40 podpirancev (ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 188, 2. 10. 1819). Da sistem
še zdaleč ni deloval, kaže nadaljevanje zahtev. Leta 1819 pa je okrožni urad zahteval, da se naredi
256
tudi zaradi zmanjšanja tolerance do kraj iz stiske. Vsekakor se je kriza odraža-
la tudi drugod.
Očitno kriza ni imela tako šokantnega učinka na mestno prebival-
stvo, da bi to povečalo dobrodelnost v tem segmentu donacij in oporočnih
volil. Tako je Mihael Anton Černot v svoji oporoki revežem in šolarjem za-
pustil zgolj 10 goldinarjev, tradicionalnemu prejemniku različnih donacij in
volil ljubljanski stolnici sv. Nikolaja pa kar 100 goldinarjev.55 Po drugi stra-
ni pa so na hitro ustanovili Glavno dobrodelno društvo. Očitno so bile raz-
mere v mestu precej hude, saj se je poročalo tudi o kapitalu »dobrodelnega
društva«, kateremu je gospod Helbing v avgustu in septembru 1817 doniral
824 goldinarjev in 28 krajcarjev, uradnik vplačilnega urada Schrei pa v febru-
arju 1818 še 1395 goldinarjev in 41 krajcarjev. Skupaj pa naj bi po poročanju v
časopisju zbrali 10.000 goldinarjev.56 Zdi se, da je bil mestnim oblastem de-
nar predan šele, ko so se po avgustovski žetvi in nato še spravilu pridelkov leta
1817 cene in ponudba živil umirile.57 Še 24. junija 1820 je v uvodu javnega oz-
nanila o reorganizaciji ubožnih inštitutov guverner Ilirskega kraljestva zapi-
sal tipično razsvetljensko misel, ki so jo ponavljali praktično že vse stoletje, a
je hkrati pohvalil dobrodelnost v času lakote leta 1817.58 Navkljub krizi in ak-
cijam posameznikov je tudi ob koncu leta 1818 glavni ubožni oče v Ljubljani
ponovno opozarjal na finančne težave fonda, ki je leto pred tem zbiral velike
vsote. Mestne oblasti je prosil za pomoč v višini skoraj 300 goldinarjev.59 So pa
v letu krize povečali število revežev na 280 oseb, ki so z izjemo petih posame-
znikov dobivale enako dnevno premijo, mesečni izdatki pa so znašali 275 gol-
dinarjev in 6 krajcarjev.60 Kriza več kot očitno ni spremenila sistemskega rav-
nanja s fondi za reševanje socialnih vprašanj.
55 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 120, 17. 12. 1817.
56 Laibacher Zeitung, 21. 6. 1817.
57 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 148, 16. 12. 1818.
58 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 4–10, 24. 1. 1820, reorganizirani inštitut je začel z delovanjem 1. 2.
1820.
59 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 4. 12. 1818, 152, konec istega leta so terjali tudi donacije, ki bi mora-
le biti izplačane že leta 1803, ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 20. 11. 1818.
60 ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 24. 10. 1818, 156. Podobno je sporočal tudi aprila 1819, ko je glavni
ubožni oče na magistrat poslal uradno sporočilo, da se bodo premije za april razdelile zgolj za me-
stno župnijo sv. Nikolaja, v preostalih župnijah pa premij zaradi pomanjkanja sredstev ne bo raz-
deljeval (ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 5. 4. 1819). Ker je bilo stanje ali bolje kriza s sredstvi ubožn-
ega inštituta očitno vsem znana, je okrožje že dan prej od provizoričnega župana zahtevalo, da se
iz glavnega ubožnega fonda izplača 800 goldinarjev (ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 3. 4. 1808?) za
podpirance v preostalih ljubljanskih župnijah in tako zagotovi podporo za vse. Po seznamu za leto
1819 je bilo v tej župniji 40 podpirancev (ZAL, LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 188, 2. 10. 1819). Da sistem
še zdaleč ni deloval, kaže nadaljevanje zahtev. Leta 1819 pa je okrožni urad zahteval, da se naredi
256
