Page 257 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 257
žbena percepcija in pravna obravnava zločinov iz stiske ...
Kraje iz stiske v sodni praksi
Posameznik, skupnost in pravo so dojemali kraje iz stiske na zelo različne na-
čine. Čeprav H. Medick trdi, da se ljudje v stiski niso sramovali kraj,61 tovr-
stnega motiva v sodnih protokolih ne bomo našli, saj bi nakazoval potenci-
alno zločinskost posameznika. Po pravni teoriji bi to pomenilo nevarnost za
družbo. Temeljni pravni teoretiki, katerih ukvarjanje z vprašanjem zločina iz
stiske je imelo vpliv na sodno prakso konca 18. stoletja in začetka 19. stoletja,
so bili najprej Benedict Carpzov (1595–1666), Hugo Grotius (1583–1645) in
kot zadnji Samuel von Pufendorf (1632–1694).62 Bistvo pravnih definicij zlo-
čina iz stiske je bilo v okoliščini, da je šlo za kolizijo dveh interesov, ki jih je va-
rovalo pravo, a sta eden drugega izključevala, saj je uresničenje enega interesa
istočasno pomenilo kršenje drugega.63 Pravniki krajo iz stiske v analiziranih
obsežnih povzetkih sodnih procesov interpretirajo kot dejanje obupa in bre-
zizhodnosti, ki pri storilcu zbudi gon po preživetju. Takšno dojemanje je skla-
dno s teorijo naravnega prava. V vseh tu obravnavanih primerih gre za krimi-
nalne zadeve, ki so po kazenski zakonodaji iz leta 1803 definirane kot zločini
(ki so tudi kaznovani s hujšimi kaznimi).
Namen pričujoče analize sodne prakse tudi ni soočenje z raziskavami,
ki so razvijale teorijo na različnih področjih tako majhnih prekrškov64 kot hu-
dih zločinov,65 ki se je razvila tudi v teorijo o »posebni moralni ekonomiji«,
ki je prek kolektivnih akcij zahtevala določene pravice, saj metodološki okvir
nastanka našega vira takšne zaključke močno otežuje.66 Sodna praksa namreč
dokazuje, da so odločilno vlogo pri uporabi olajševalne okoliščine kraje iz sti-
ske igrali drugi vidiki. Na način obravnavanja kazenskega primera, ki ga se-
veda izvrstno razkrivajo ravno sodni primeri, so poleg stiske bistveno vplivali
še družbena skupina, ki ji je pripadal preiskovanec, spol, sloves posamezni-
ka, skladnost njegovega načina življenja z veljavnimi družbenimi normami
ter njegova zločinska preteklost. V samem navajanju okoliščin dejanja najde-
mo tako dokaze, ki se neposredno sklicujejo na glavne pravne definicije kra-
revizijo »jožefinskih« ubožnih inštitutov, ki so bili nato reorganizirani, pri čemer naj sodelujejo
tako duhovniki in ubožni očetje kot predstavnik okrožja in mesta ter policijska direkcija, ZAL,
LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 16. 7. 22. 7. 1819, 202–05).
61 Medick, Weben, 571.
62 V vseh primerih gre za protestantske avtorje (ki že ločujejo pravo od religije), ki pa so v 18. stoletju
dosegli poseben odziv v katoliških deželah.
63 Utemeljuje ga že kanonsko pravo (neccesitas non habet legem), a se ta princip nikoli ne razvije v doktri-
no, saj kazensko pravo praviloma rešuje le nastalo situacijo.
64 Med referenčnimi deli je zagotovo delo D. Blasiusa, Bürgerliche Gesellschaft.
65 Bertoša, Zlikovci i prognanici; Kaučič, Odsev pravnega položaja, 157–75.
66 Thompson, Navade, plebejska kultura, 302.
257
Kraje iz stiske v sodni praksi
Posameznik, skupnost in pravo so dojemali kraje iz stiske na zelo različne na-
čine. Čeprav H. Medick trdi, da se ljudje v stiski niso sramovali kraj,61 tovr-
stnega motiva v sodnih protokolih ne bomo našli, saj bi nakazoval potenci-
alno zločinskost posameznika. Po pravni teoriji bi to pomenilo nevarnost za
družbo. Temeljni pravni teoretiki, katerih ukvarjanje z vprašanjem zločina iz
stiske je imelo vpliv na sodno prakso konca 18. stoletja in začetka 19. stoletja,
so bili najprej Benedict Carpzov (1595–1666), Hugo Grotius (1583–1645) in
kot zadnji Samuel von Pufendorf (1632–1694).62 Bistvo pravnih definicij zlo-
čina iz stiske je bilo v okoliščini, da je šlo za kolizijo dveh interesov, ki jih je va-
rovalo pravo, a sta eden drugega izključevala, saj je uresničenje enega interesa
istočasno pomenilo kršenje drugega.63 Pravniki krajo iz stiske v analiziranih
obsežnih povzetkih sodnih procesov interpretirajo kot dejanje obupa in bre-
zizhodnosti, ki pri storilcu zbudi gon po preživetju. Takšno dojemanje je skla-
dno s teorijo naravnega prava. V vseh tu obravnavanih primerih gre za krimi-
nalne zadeve, ki so po kazenski zakonodaji iz leta 1803 definirane kot zločini
(ki so tudi kaznovani s hujšimi kaznimi).
Namen pričujoče analize sodne prakse tudi ni soočenje z raziskavami,
ki so razvijale teorijo na različnih področjih tako majhnih prekrškov64 kot hu-
dih zločinov,65 ki se je razvila tudi v teorijo o »posebni moralni ekonomiji«,
ki je prek kolektivnih akcij zahtevala določene pravice, saj metodološki okvir
nastanka našega vira takšne zaključke močno otežuje.66 Sodna praksa namreč
dokazuje, da so odločilno vlogo pri uporabi olajševalne okoliščine kraje iz sti-
ske igrali drugi vidiki. Na način obravnavanja kazenskega primera, ki ga se-
veda izvrstno razkrivajo ravno sodni primeri, so poleg stiske bistveno vplivali
še družbena skupina, ki ji je pripadal preiskovanec, spol, sloves posamezni-
ka, skladnost njegovega načina življenja z veljavnimi družbenimi normami
ter njegova zločinska preteklost. V samem navajanju okoliščin dejanja najde-
mo tako dokaze, ki se neposredno sklicujejo na glavne pravne definicije kra-
revizijo »jožefinskih« ubožnih inštitutov, ki so bili nato reorganizirani, pri čemer naj sodelujejo
tako duhovniki in ubožni očetje kot predstavnik okrožja in mesta ter policijska direkcija, ZAL,
LJU-489, Reg. I, fasc. 177, 16. 7. 22. 7. 1819, 202–05).
61 Medick, Weben, 571.
62 V vseh primerih gre za protestantske avtorje (ki že ločujejo pravo od religije), ki pa so v 18. stoletju
dosegli poseben odziv v katoliških deželah.
63 Utemeljuje ga že kanonsko pravo (neccesitas non habet legem), a se ta princip nikoli ne razvije v doktri-
no, saj kazensko pravo praviloma rešuje le nastalo situacijo.
64 Med referenčnimi deli je zagotovo delo D. Blasiusa, Bürgerliche Gesellschaft.
65 Bertoša, Zlikovci i prognanici; Kaučič, Odsev pravnega položaja, 157–75.
66 Thompson, Navade, plebejska kultura, 302.
257
