Page 124 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 124
industrializacija in prostor
vaja več razlogov za združitev. Glavni razlog sta racionalizacija in optimiza-
cija proizvodnje obeh podjetij, ki se v zadnjih letih ukvarjata s produkcijo is-
tih oz. podobnih produktov. Jutificio je namreč zaradi težav z uvozom jute, še
posebej od leta 1940 naprej, v celoti začel izkoriščati konopljo. Po drugi stra-
ni je Fabbrica Cordaggi zaradi slabšega izkupička od proizvodnje in prodaje
ladijskih vrvi začela s prejo konoplje, kar je dejansko postala primarna dejav-
nost Jutificia (preja jute oz. konoplje). Zato je Guido Segre, dejanski lastnik
obeh podjetij, presodil, da bi združitev odpravila nepotrebno podvajanje pro-
izvodnje. Na ravni organizacije proizvodnje združitev ni zahtevala obsežnih
logističnih posegov, saj so bili obrati obeh podjetij na isti lokaciji (v Čarbo-
li), kar je olajševalo izmenjavo surovin, izdelkov in delavcev. Za del podjetja
Fabbrica Cordaggi, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo ladijskih vrvi, so odločili,
da ostane na prvotni lokaciji v Škednju. Poleg glavnega, praktičnega, razloga
za združitev, navaja Guido Segre tudi državno ekonomsko politiko, ki je sti-
mulirala združevanje delniških podjetij (AST, Schedario C. d. C. N. 87, 20.
6. 1942). Tudi v primeru Fabbrica Cordaggi G. A. v tem obdobju torej opaža-
mo prisotnost MAR-ekonomij oz. združevanje in specializacijo podjetij znot-
raj iste branže.
Za industrijo predelave svile, ki je bila pred prvo svetovno vojno dobro
razvita na območju Furlanske province in grofije Goriške in Gradiščanske,
imamo presenetljivo malo (konsistentnih) podatkov. Pomembna lokacijska
dejavnika za nastanek industrijskih obratov sta bila dostop do lokalne surovi-
ne (gojenje sviloprejk) in do vodnih virov, ki so omogočali uporabo vode kot
pogonske sile. Podobno kot v industriji predelave bombaža lahko za predvoj-
ni čas opazujemo prisotnost MAR-ekonomij, torej koncentriranje industrije.
Obrat za predelavo odpadkov iz svile v Zagraju (Sagrado) je namreč obstajal
že pred prvo svetovno vojno kot del delniškega podjetja z Dunaja »Aktien-
gesellschaft der Floretseidenspinnerei« oz. »Società Filatura Cascami Seta«
(ASG, Camera di Commercio di Gorizia: Archivio generale (1910–1935), Cat.
III – Registro delle imprese (catasto industriale), šk. 16). Leta 1913 (Luchitta
napačno navaja leto 1914) je postalo del podjetja »Società per la filatura dei
cascami di seta« iz Milana, ustanovljenega leta 1872 (Archivio C. d. C. U., N.
2223, 27. 3. 1920; ACS, PCM, 1923, šk. 708, fasc. 1092, 30. 4. 1923). Po vojni je
milansko podjetje razpolagalo s 60.000.000 lir kapitala in z več obrati v Lom-
bardiji (Novara, Vigevano, Meina, Jesi, Zugliano, Boltiere) ter dvema v Fur-
lanski provinci (Tarcento in Artegna) (Archivio C. d. C. U., N. 2223, 23. 3.
1925, 28. 5. 1925). Obrat v Zagraju ni bil integriran v milansko podjetje, ampak
se je leta 1923 konstituiral kot samostojna delniška družba s podobnim ime-
124
vaja več razlogov za združitev. Glavni razlog sta racionalizacija in optimiza-
cija proizvodnje obeh podjetij, ki se v zadnjih letih ukvarjata s produkcijo is-
tih oz. podobnih produktov. Jutificio je namreč zaradi težav z uvozom jute, še
posebej od leta 1940 naprej, v celoti začel izkoriščati konopljo. Po drugi stra-
ni je Fabbrica Cordaggi zaradi slabšega izkupička od proizvodnje in prodaje
ladijskih vrvi začela s prejo konoplje, kar je dejansko postala primarna dejav-
nost Jutificia (preja jute oz. konoplje). Zato je Guido Segre, dejanski lastnik
obeh podjetij, presodil, da bi združitev odpravila nepotrebno podvajanje pro-
izvodnje. Na ravni organizacije proizvodnje združitev ni zahtevala obsežnih
logističnih posegov, saj so bili obrati obeh podjetij na isti lokaciji (v Čarbo-
li), kar je olajševalo izmenjavo surovin, izdelkov in delavcev. Za del podjetja
Fabbrica Cordaggi, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo ladijskih vrvi, so odločili,
da ostane na prvotni lokaciji v Škednju. Poleg glavnega, praktičnega, razloga
za združitev, navaja Guido Segre tudi državno ekonomsko politiko, ki je sti-
mulirala združevanje delniških podjetij (AST, Schedario C. d. C. N. 87, 20.
6. 1942). Tudi v primeru Fabbrica Cordaggi G. A. v tem obdobju torej opaža-
mo prisotnost MAR-ekonomij oz. združevanje in specializacijo podjetij znot-
raj iste branže.
Za industrijo predelave svile, ki je bila pred prvo svetovno vojno dobro
razvita na območju Furlanske province in grofije Goriške in Gradiščanske,
imamo presenetljivo malo (konsistentnih) podatkov. Pomembna lokacijska
dejavnika za nastanek industrijskih obratov sta bila dostop do lokalne surovi-
ne (gojenje sviloprejk) in do vodnih virov, ki so omogočali uporabo vode kot
pogonske sile. Podobno kot v industriji predelave bombaža lahko za predvoj-
ni čas opazujemo prisotnost MAR-ekonomij, torej koncentriranje industrije.
Obrat za predelavo odpadkov iz svile v Zagraju (Sagrado) je namreč obstajal
že pred prvo svetovno vojno kot del delniškega podjetja z Dunaja »Aktien-
gesellschaft der Floretseidenspinnerei« oz. »Società Filatura Cascami Seta«
(ASG, Camera di Commercio di Gorizia: Archivio generale (1910–1935), Cat.
III – Registro delle imprese (catasto industriale), šk. 16). Leta 1913 (Luchitta
napačno navaja leto 1914) je postalo del podjetja »Società per la filatura dei
cascami di seta« iz Milana, ustanovljenega leta 1872 (Archivio C. d. C. U., N.
2223, 27. 3. 1920; ACS, PCM, 1923, šk. 708, fasc. 1092, 30. 4. 1923). Po vojni je
milansko podjetje razpolagalo s 60.000.000 lir kapitala in z več obrati v Lom-
bardiji (Novara, Vigevano, Meina, Jesi, Zugliano, Boltiere) ter dvema v Fur-
lanski provinci (Tarcento in Artegna) (Archivio C. d. C. U., N. 2223, 23. 3.
1925, 28. 5. 1925). Obrat v Zagraju ni bil integriran v milansko podjetje, ampak
se je leta 1923 konstituiral kot samostojna delniška družba s podobnim ime-
124
