Page 126 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 126
industrializacija in prostor
moelektrarne. V začetku 20. stoletja pa se formirajo podjetja, kot sta Officine
Elettriche dell’Isonzo v Trstu in Società Friulana di Elettricità v Vidmu, ki so
začela izkoriščati vodne vire za postavitev prvih hidroelektrarn. Njihov namen
je bil razširiti uporabo električne energije v industriji, še posebej v velikih ob-
ratih (npr. tržaške in tržiške ladjedelnice). Tako je delniška družba »Officine
Elettriche dell’Isonzo« nastala leta 1906 s sedežem podjetja v Trstu. Podjetje
si je pridobilo koncesijo za izkoriščanje vodne energije na območju spodnjega
Posočja (Basso Friuli) med Tržičem (Monfalcone) in Zagrajem (Sagrado), kjer
so leta 1904 zgradili kanal, ki ga je upravljal konzorcij Agro Monfalconese. Na
tem kanalu je podjetje pred prvo svetovno vojno zgradilo pet hidroelektrarn (v
Foljanu, Sredipolju (Redipuglia), Ronkah, Tržiču-Anconetta in Tržiču-Porto)
(Luchitta, 1991, 102; Fragiacomo, 1997, 102)42. Poleg tega je vzpostavilo razve-
jano distribucijsko omrežje na območju spodnjega Posočja, s povezavami do
Gorice in Trsta. Pred vojno je imelo okoli 2500 »navadnih« odjemalcev in
okoli 80 v industriji, z letno produkcijo okoli 4.000.000 kWh. Glavna »nava-
dna« odjemalca sta bila mesto Tržič in Gradiška, medtem ko so v industriji
to bili kemična tovarna »Adriawerke« in Cantiere Navale Triestino v Tržiču
ter Stabilimento Tecnico Triestino, Lloydov Arsenal ter Magazzini Generali
v Trstu (Luchitta, 1991, 103; Fragiacomo, 1997, 102, 103; Banca Commerciale
Triestina, 1925, 142). Glavna elementa razvoje te industrijske panoge v desetle-
tjih pred prvo svetovno vojno sta bili torej produkcija in distribucija električne
energije za potrebe mestnih odjemalcev in industrije, tudi locirane v mestnem
okolju. Gre za močno delovanje urbanizacijskih ekonomij, kjer je mesto s svo-
jimi prebivalci, storitvami in industrijo trg za to industrijo.
Drugi pomemben lokacijski dejavnik je prisotnost vode kot surovine.
Ravno obilica vodnih virov je podjetjem v Furlanski oz. Videmski provin-
ci v obdobju 1890–1940 omogočila, da so postavila dosti več hidroelektrarn,
kot so to lahko storila podjetja na območju Julijske krajine. Glavni sklop hi-
droelektrarn na tem območju je pripadal že omenjenemu podjetju Officine
Elettriche dell’Isonzo na kanalu Agro Monfalconese, dve večji centrali pa sta
bili še na Hublju pri Ajdovščini in v Stražicah pri Gorici. Šele konec tridese-
tih let sta bili postavljeni dve novi elektrarni na srednjem delu Soče, ki sta se
premog ali nafto (Camera di Commmercio di Trieste, 1924, 215; Consiglio Provinciale dell’Eco-
nomia di Trieste, 1929, 47). Podobno vlogo sta na območju Furlanske province imeli podjetji »So-
cietà del Gas per l’illuminazione della città« v Vidmu in »Società Anonima per imprese pubbli-
che« v Pordenonu.
42 Poleg glavnih investicij v hidroelektrarne (Archivio C. d. C. TS, N. 6897, 6. 12. 1906) je podjetje
leta 1914 v Tržiču (ob začetku kanala) zgradilo še termoelektrarno. Hidroelektrarne so razpolaga-
le s pogonsko močjo 2.900 konjev, termoelektrarna pa z močjo 6.000 konjev (Camera di Commer-
cio e industria Trieste, 1924, 215).
126
moelektrarne. V začetku 20. stoletja pa se formirajo podjetja, kot sta Officine
Elettriche dell’Isonzo v Trstu in Società Friulana di Elettricità v Vidmu, ki so
začela izkoriščati vodne vire za postavitev prvih hidroelektrarn. Njihov namen
je bil razširiti uporabo električne energije v industriji, še posebej v velikih ob-
ratih (npr. tržaške in tržiške ladjedelnice). Tako je delniška družba »Officine
Elettriche dell’Isonzo« nastala leta 1906 s sedežem podjetja v Trstu. Podjetje
si je pridobilo koncesijo za izkoriščanje vodne energije na območju spodnjega
Posočja (Basso Friuli) med Tržičem (Monfalcone) in Zagrajem (Sagrado), kjer
so leta 1904 zgradili kanal, ki ga je upravljal konzorcij Agro Monfalconese. Na
tem kanalu je podjetje pred prvo svetovno vojno zgradilo pet hidroelektrarn (v
Foljanu, Sredipolju (Redipuglia), Ronkah, Tržiču-Anconetta in Tržiču-Porto)
(Luchitta, 1991, 102; Fragiacomo, 1997, 102)42. Poleg tega je vzpostavilo razve-
jano distribucijsko omrežje na območju spodnjega Posočja, s povezavami do
Gorice in Trsta. Pred vojno je imelo okoli 2500 »navadnih« odjemalcev in
okoli 80 v industriji, z letno produkcijo okoli 4.000.000 kWh. Glavna »nava-
dna« odjemalca sta bila mesto Tržič in Gradiška, medtem ko so v industriji
to bili kemična tovarna »Adriawerke« in Cantiere Navale Triestino v Tržiču
ter Stabilimento Tecnico Triestino, Lloydov Arsenal ter Magazzini Generali
v Trstu (Luchitta, 1991, 103; Fragiacomo, 1997, 102, 103; Banca Commerciale
Triestina, 1925, 142). Glavna elementa razvoje te industrijske panoge v desetle-
tjih pred prvo svetovno vojno sta bili torej produkcija in distribucija električne
energije za potrebe mestnih odjemalcev in industrije, tudi locirane v mestnem
okolju. Gre za močno delovanje urbanizacijskih ekonomij, kjer je mesto s svo-
jimi prebivalci, storitvami in industrijo trg za to industrijo.
Drugi pomemben lokacijski dejavnik je prisotnost vode kot surovine.
Ravno obilica vodnih virov je podjetjem v Furlanski oz. Videmski provin-
ci v obdobju 1890–1940 omogočila, da so postavila dosti več hidroelektrarn,
kot so to lahko storila podjetja na območju Julijske krajine. Glavni sklop hi-
droelektrarn na tem območju je pripadal že omenjenemu podjetju Officine
Elettriche dell’Isonzo na kanalu Agro Monfalconese, dve večji centrali pa sta
bili še na Hublju pri Ajdovščini in v Stražicah pri Gorici. Šele konec tridese-
tih let sta bili postavljeni dve novi elektrarni na srednjem delu Soče, ki sta se
premog ali nafto (Camera di Commmercio di Trieste, 1924, 215; Consiglio Provinciale dell’Eco-
nomia di Trieste, 1929, 47). Podobno vlogo sta na območju Furlanske province imeli podjetji »So-
cietà del Gas per l’illuminazione della città« v Vidmu in »Società Anonima per imprese pubbli-
che« v Pordenonu.
42 Poleg glavnih investicij v hidroelektrarne (Archivio C. d. C. TS, N. 6897, 6. 12. 1906) je podjetje
leta 1914 v Tržiču (ob začetku kanala) zgradilo še termoelektrarno. Hidroelektrarne so razpolaga-
le s pogonsko močjo 2.900 konjev, termoelektrarna pa z močjo 6.000 konjev (Camera di Commer-
cio e industria Trieste, 1924, 215).
126
