Page 127 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 127
industrijske panoge in podjetja
po proizvodnji lahko primerjali s sklopom elektrarn v okolici Celline na se-
verozahodu Videmske province. Zato so podjetja na območju Julijske Kraji-
ne uvažala elektriko iz Furlanije in Veneta ter jo naprej distribuirala po svojih
omrežjih. Podjetje Società Elettrica della Venezia Giulia ali SELVEG je de-
lovalo kot glavni posrednik električne energije v Novih provincah, ki je pri-
dobival vso elektriko od matičnega podjetja Società Adriatica di Elettricità
(SADE) iz Benetk43 (Consiglio Provinciale dell’Economia di Trieste, 1929, 36)
in jo preko manjših podjetij distribuiral na celotnem območju Novih provinc
(ne vemo pa, ali je pokrival tudi Reko oz. Reško provinco).
V skladu s splošno elektrifikacijo v Italiji v medvojnem obdobju so pod-
jetja za proizvodnjo in distribucijo elektrike vseskozi širila in nadgrajevala
svoje omrežje. Sledeč urbanizacijskim ekonomijam so glavne linije poteka-
le med mesti (Tržič–Trst–Pula ali Tržič–Gorica), kjer so bili glavni odjemal-
ci (tako privatniki in mestne storitve kot industrija). V posameznih provin-
cah so se potem iz teh linij širile nove linije v druga, manjša mestna središča
in naprej v vasi. Tako so se v dvajsetih in tridesetih letih elektrificirala več-
ja območja Istre,44 Krasa45 in Goriške,46 povezave pa so segale vse do Labina in
43 SELVEG je dobival električno energijo iz Veneta oz. od hidroelektrarn, ki jih je imela SADE na
območju Celline in jezera Santa Croce (Camera di Commercio e industria Trieste, 1924, 216).
Glavni vodi so potekali na liniji Veneto–Videm–Tržič–Opčine–Trst. Za zgodovino podjetja glej
http://www.vajont.info/SADE/sade11.html.
44 Società Elettrica Istriana s sedežem v Pulju je bila ustanovljena leta 1921, pri čemer je bil SELVEG
eden od glavnih ustanoviteljev. Ta ob svoji ustanovitvi ni razpolagal z zadostno finančno močjo,
da bi lahko samostojno vodil izgradnjo električnega omrežja na območju Puljske province in tako
je pomagal postaviti na noge istrsko podjetje (AST, Schedario C. d. C. N. 237, 13. 3. 1935). Toda že
z letom 1927 je, ob reintegraciji osnovnega kapitala, Società Elettrica Istriana pristala v večinski las-
ti SELVEG-a, preko katerega je tudi dobivala električno energijo (Consiglio Provinciale dell’Eco-
nomia di Trieste, 1929, 49). Podjetje je v drugi polovici dvajsetih let uspešno vodilo svoj program
elektrifikacije v Istri (glavna linija je povezovala Opčine pri Trstu s Puljem; iz nje se je cepil vod za
Višnjan in naprej za Poreč, Umag, Novigrad in Rovinj) (AST, Schedario C. d. C. N. 237, 15. 3. 1930).
V tridesetih letih je njeno omrežje pokrivalo celotno Istro, razen vzhodne obale in Reške provin-
ce. Glavna odjemalca sta bila R. Marina v Pulju in občina Pulj z okolico, podjetje pa je imelo tudi
koncesije za vzdrževanje razcepnih postaj in za vzdrževanje električnih vodov v provinci.
45 Podjetje Società Anonima Costruzioni Elettricità Friuli Orientale ali SACEIO je upravljalo z ele-
ktričnim omrežjem okoli Gorice do Postojne in Št. Petra na Krasu, a ker je gradnja lastne centra-
le na Hublju (pritoka reke Vipava pri Ajdovščini) v dvajsetih letih še potekala, je dobivala elektri-
ko od Brunnerjevega Cotonificija (Archivio C. d. C. TS, N. 6107, 15. 5. 1925; Consiglio Provinciale
dell’Economia di Trieste, 1930, 57). Gradnja elektrarne na Hublju je bila dokončana v prvi polovi-
ci tridesetih let (Archivio C. d. C. G., N. 4740, 28. 3. 1933).
46 Podjetje SACEIO je, poleg koncesije za izgradnjo ter vzdrževanje električnega omrežja na Kra-
su, z elektriko pokrivalo linije proti Reki, Postojni, Trstu, Tolminu, Ajdovščini in Idriji ter tudi
železniške linije Nabrežina–Krmin–Videm, Tržič– Porto Rosega, Gorica center–Ajdovščina in
Trst–Podbrdo (AST, Schedario C. d. C. N. 237, 13. 3. 1935).
127
po proizvodnji lahko primerjali s sklopom elektrarn v okolici Celline na se-
verozahodu Videmske province. Zato so podjetja na območju Julijske Kraji-
ne uvažala elektriko iz Furlanije in Veneta ter jo naprej distribuirala po svojih
omrežjih. Podjetje Società Elettrica della Venezia Giulia ali SELVEG je de-
lovalo kot glavni posrednik električne energije v Novih provincah, ki je pri-
dobival vso elektriko od matičnega podjetja Società Adriatica di Elettricità
(SADE) iz Benetk43 (Consiglio Provinciale dell’Economia di Trieste, 1929, 36)
in jo preko manjših podjetij distribuiral na celotnem območju Novih provinc
(ne vemo pa, ali je pokrival tudi Reko oz. Reško provinco).
V skladu s splošno elektrifikacijo v Italiji v medvojnem obdobju so pod-
jetja za proizvodnjo in distribucijo elektrike vseskozi širila in nadgrajevala
svoje omrežje. Sledeč urbanizacijskim ekonomijam so glavne linije poteka-
le med mesti (Tržič–Trst–Pula ali Tržič–Gorica), kjer so bili glavni odjemal-
ci (tako privatniki in mestne storitve kot industrija). V posameznih provin-
cah so se potem iz teh linij širile nove linije v druga, manjša mestna središča
in naprej v vasi. Tako so se v dvajsetih in tridesetih letih elektrificirala več-
ja območja Istre,44 Krasa45 in Goriške,46 povezave pa so segale vse do Labina in
43 SELVEG je dobival električno energijo iz Veneta oz. od hidroelektrarn, ki jih je imela SADE na
območju Celline in jezera Santa Croce (Camera di Commercio e industria Trieste, 1924, 216).
Glavni vodi so potekali na liniji Veneto–Videm–Tržič–Opčine–Trst. Za zgodovino podjetja glej
http://www.vajont.info/SADE/sade11.html.
44 Società Elettrica Istriana s sedežem v Pulju je bila ustanovljena leta 1921, pri čemer je bil SELVEG
eden od glavnih ustanoviteljev. Ta ob svoji ustanovitvi ni razpolagal z zadostno finančno močjo,
da bi lahko samostojno vodil izgradnjo električnega omrežja na območju Puljske province in tako
je pomagal postaviti na noge istrsko podjetje (AST, Schedario C. d. C. N. 237, 13. 3. 1935). Toda že
z letom 1927 je, ob reintegraciji osnovnega kapitala, Società Elettrica Istriana pristala v večinski las-
ti SELVEG-a, preko katerega je tudi dobivala električno energijo (Consiglio Provinciale dell’Eco-
nomia di Trieste, 1929, 49). Podjetje je v drugi polovici dvajsetih let uspešno vodilo svoj program
elektrifikacije v Istri (glavna linija je povezovala Opčine pri Trstu s Puljem; iz nje se je cepil vod za
Višnjan in naprej za Poreč, Umag, Novigrad in Rovinj) (AST, Schedario C. d. C. N. 237, 15. 3. 1930).
V tridesetih letih je njeno omrežje pokrivalo celotno Istro, razen vzhodne obale in Reške provin-
ce. Glavna odjemalca sta bila R. Marina v Pulju in občina Pulj z okolico, podjetje pa je imelo tudi
koncesije za vzdrževanje razcepnih postaj in za vzdrževanje električnih vodov v provinci.
45 Podjetje Società Anonima Costruzioni Elettricità Friuli Orientale ali SACEIO je upravljalo z ele-
ktričnim omrežjem okoli Gorice do Postojne in Št. Petra na Krasu, a ker je gradnja lastne centra-
le na Hublju (pritoka reke Vipava pri Ajdovščini) v dvajsetih letih še potekala, je dobivala elektri-
ko od Brunnerjevega Cotonificija (Archivio C. d. C. TS, N. 6107, 15. 5. 1925; Consiglio Provinciale
dell’Economia di Trieste, 1930, 57). Gradnja elektrarne na Hublju je bila dokončana v prvi polovi-
ci tridesetih let (Archivio C. d. C. G., N. 4740, 28. 3. 1933).
46 Podjetje SACEIO je, poleg koncesije za izgradnjo ter vzdrževanje električnega omrežja na Kra-
su, z elektriko pokrivalo linije proti Reki, Postojni, Trstu, Tolminu, Ajdovščini in Idriji ter tudi
železniške linije Nabrežina–Krmin–Videm, Tržič– Porto Rosega, Gorica center–Ajdovščina in
Trst–Podbrdo (AST, Schedario C. d. C. N. 237, 13. 3. 1935).
127
