Page 130 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 130
industrializacija in prostor
upravljanju SELVEG-a je imel torej glavno besedo podjetniški in bančni ka-
pital iz »stare« Italije, pri čemer lahko tudi v tej industrijski panogi opazi-
mo prisotnost določenih podjetnikov iz »stare« Italije, kot sta Guido Segre
in Salvatore Segrè. Podobno prepletanje strokovnega in podjetniškega znanja
ter kapitalskih investicij, značilnih za Jacobs-ekonomije, lahko vidimo tudi v
primeru ustanavljanja Società Idroelettrica Goriziana. Tu gre za kombinacijo
kapitala iz različnih industrijskih panog (tekstilne industrije in industrije pri-
dobivanja in distribucije električne energije) s strokovnim znanjem. To pod-
jetje naj bi namreč, na pobudo Cotonificia, zgradilo nove hidroelektrarne na
srednjem delu Soče, ki bi tvorile del Brunnerjevega trgovinsko-industrijskega
koncerna. Za to pa je vodstvo Cotonificia potrebovalo znanje in izkušnje, ki
jih je lahko nudila edino SADE.50
Te Jacobs-ekonomije, ki jih je možno zaznati tudi pri ustanavljanju in
začetnem razvoju Società Elettrica Istriana, so se v tridesetih letih umakni-
le MAR-ekonomijam. V tem obdobju je za to panogo, tako v Italiji kot na
območju severovzhodnega Jadrana, značilen proces koncentracije. Kljub ve-
liki krizi uporaba električne energije na območju severovzhodnega Jadra-
na in v Italiji ni drastičneje upadla. Težave sta imeli edino podjetji SACE-
IO in Società Idroelettrica Goriziana zaradi propada matičnega Cotonificia
oz. skupine Brunner.51 Nasprotno pa SELVEG, ki je do tedaj postal večinski
lastnik Officine Elettriche dell’Isonzo52 in Società Elettrica Istriana, ni ču-
50 Ustanovitev podjetja Società Idroelettrica Goriziana je bila sad dogovarjanja med Cotonificio
Triestino Brunner in SADE-jem glede potencialnega izkoriščanja Soče na delu med Kobaridom
in Gorico. Pobuda za novo podjetje je prišla s strani Cotonificija, ki se je obrnil na SADE za stro-
kovno in finančno pomoč pri načrtovanju in gradnji central na Soči. Začetni delniški kapital je
znašal 1.000.000 lir, pri čemer je Cotonificio prispeval 600.000, SADE pa 400.000. Ob izgradnji hi-
droelektrarn so zaradi vrednosti nepremičnin predvideli dvig kapitala za do 30.000.000 lir. Grad-
nja central na srednjem delu Soče (Medio Isonzo) je imela velik pomen, ker se je predvidevalo, in
kot se je pozneje tudi izkazalo, da bodo nove centrale glavne proizvajalke električne energije na
območju Novih provinc, daleč pred centralami Officine in Cotonificija (Archivio C. d. C. TS, N.
10103, 28. 7. 1925, 26. 9. 1925, Consiglio e Ufficio provinciale dell’economia di Gorizia, 1930, 73).
51 Do začetka tridesetih let je bilo podjetje Società Idroelettrica Goriziana še v fazi načrtovanja, saj
so šele konec leta 1929 dobili uradno odobritev in koncesijo za izgradnjo hidroelektrarn (AST,
Schedario C. d. C. N. 512, 23. 5. 1930). Tedaj pride – zaradi začetka stečajnega postopka za Cotoni-
ficio – do spremembe delničarjev. Delež Cotonificija v višini 400.000 lir prevzame SACEIO, osta-
lih 200.000 lir pa Banca Commerciale Italiana in Banca Commerciale Triestina. Dejansko sta la-
stnika podjetja postala SADE (40 % delnic) in COMIT (60% delnic – 40 % od SACEIO in 20 %
lastnih delnic) (AST, Schedario C. d. C. N. 512, 25. 5. 1931).
52 Zaradi uničenj hidroelektrarn v prvi svetovni vojni in obnove central ter omrežja po vojni so Of-
ficine šele z začetkom leta 1923 ponovno aktivirale svojo distribucijo elektrike. Delniški kapital
podjetja je, ob konverziji v lire in dokapitalizaciji, znašal 3.000.000 lir, vrednost obratov pa je bila
ocenjena na 13.600.000 lir (od tega so polovico predstavljali stroški povojne obnove) (Camera di
Commercio e industria Trieste, 1924, 215; Consiglio Provinciale dell’Economia di Trieste, 1929,
130
upravljanju SELVEG-a je imel torej glavno besedo podjetniški in bančni ka-
pital iz »stare« Italije, pri čemer lahko tudi v tej industrijski panogi opazi-
mo prisotnost določenih podjetnikov iz »stare« Italije, kot sta Guido Segre
in Salvatore Segrè. Podobno prepletanje strokovnega in podjetniškega znanja
ter kapitalskih investicij, značilnih za Jacobs-ekonomije, lahko vidimo tudi v
primeru ustanavljanja Società Idroelettrica Goriziana. Tu gre za kombinacijo
kapitala iz različnih industrijskih panog (tekstilne industrije in industrije pri-
dobivanja in distribucije električne energije) s strokovnim znanjem. To pod-
jetje naj bi namreč, na pobudo Cotonificia, zgradilo nove hidroelektrarne na
srednjem delu Soče, ki bi tvorile del Brunnerjevega trgovinsko-industrijskega
koncerna. Za to pa je vodstvo Cotonificia potrebovalo znanje in izkušnje, ki
jih je lahko nudila edino SADE.50
Te Jacobs-ekonomije, ki jih je možno zaznati tudi pri ustanavljanju in
začetnem razvoju Società Elettrica Istriana, so se v tridesetih letih umakni-
le MAR-ekonomijam. V tem obdobju je za to panogo, tako v Italiji kot na
območju severovzhodnega Jadrana, značilen proces koncentracije. Kljub ve-
liki krizi uporaba električne energije na območju severovzhodnega Jadra-
na in v Italiji ni drastičneje upadla. Težave sta imeli edino podjetji SACE-
IO in Società Idroelettrica Goriziana zaradi propada matičnega Cotonificia
oz. skupine Brunner.51 Nasprotno pa SELVEG, ki je do tedaj postal večinski
lastnik Officine Elettriche dell’Isonzo52 in Società Elettrica Istriana, ni ču-
50 Ustanovitev podjetja Società Idroelettrica Goriziana je bila sad dogovarjanja med Cotonificio
Triestino Brunner in SADE-jem glede potencialnega izkoriščanja Soče na delu med Kobaridom
in Gorico. Pobuda za novo podjetje je prišla s strani Cotonificija, ki se je obrnil na SADE za stro-
kovno in finančno pomoč pri načrtovanju in gradnji central na Soči. Začetni delniški kapital je
znašal 1.000.000 lir, pri čemer je Cotonificio prispeval 600.000, SADE pa 400.000. Ob izgradnji hi-
droelektrarn so zaradi vrednosti nepremičnin predvideli dvig kapitala za do 30.000.000 lir. Grad-
nja central na srednjem delu Soče (Medio Isonzo) je imela velik pomen, ker se je predvidevalo, in
kot se je pozneje tudi izkazalo, da bodo nove centrale glavne proizvajalke električne energije na
območju Novih provinc, daleč pred centralami Officine in Cotonificija (Archivio C. d. C. TS, N.
10103, 28. 7. 1925, 26. 9. 1925, Consiglio e Ufficio provinciale dell’economia di Gorizia, 1930, 73).
51 Do začetka tridesetih let je bilo podjetje Società Idroelettrica Goriziana še v fazi načrtovanja, saj
so šele konec leta 1929 dobili uradno odobritev in koncesijo za izgradnjo hidroelektrarn (AST,
Schedario C. d. C. N. 512, 23. 5. 1930). Tedaj pride – zaradi začetka stečajnega postopka za Cotoni-
ficio – do spremembe delničarjev. Delež Cotonificija v višini 400.000 lir prevzame SACEIO, osta-
lih 200.000 lir pa Banca Commerciale Italiana in Banca Commerciale Triestina. Dejansko sta la-
stnika podjetja postala SADE (40 % delnic) in COMIT (60% delnic – 40 % od SACEIO in 20 %
lastnih delnic) (AST, Schedario C. d. C. N. 512, 25. 5. 1931).
52 Zaradi uničenj hidroelektrarn v prvi svetovni vojni in obnove central ter omrežja po vojni so Of-
ficine šele z začetkom leta 1923 ponovno aktivirale svojo distribucijo elektrike. Delniški kapital
podjetja je, ob konverziji v lire in dokapitalizaciji, znašal 3.000.000 lir, vrednost obratov pa je bila
ocenjena na 13.600.000 lir (od tega so polovico predstavljali stroški povojne obnove) (Camera di
Commercio e industria Trieste, 1924, 215; Consiglio Provinciale dell’Economia di Trieste, 1929,
130
