Page 133 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 133
industrijske panoge in podjetja
mor) morali transportirati do obrata po morju. Zato pa je imela v bližini naj-
dišča boksita in silicija, kar ji je omogočalo oblikovanje specifičnih izdelkov,
ki jih ni imela nobena druga cementarna na območju severovzhodnega Jadra-
na.56 V obdobju med obema vojnama je v Istri obstajala še cementarna »Socie-
tà Portland e Marna Albona« oz. SPEMA, delniška družba, ki je imela obrat
v Koromačnem (Valmazzinghi), v neposredni bližini ARSA-inega rudnika v
Raši. Podjetje je izkoriščalo tako lastni marmor kot tistega, ki ga je v svojih
rudnikih izkopavala ARSA (DAPA, Općina Pula, 118, Le Condizioni ..., 37).
V zvezi lokacijskega dejavnika transporta lahko ugotovimo, da so Ce-
menti Isonzo transportirali blago ali po železnici v smeri Benetk ali pa po
železnici do Trsta in potem naprej po morju (Consiglio e Ufficio provincia-
le dell’economia di Gorizia, 1930, 68 in Archivio C. d. C. TS, N. 1449, 23. 11.
1929). Obe podjetji v Istri pa sta se za transport surovin in izdelkov posluže-
vali lokalnih pristanišč – Istriana dei Cementi je uporabljala puljsko pristani-
šče, SMEPA pa je, glede na lokacijo obratov, zelo verjetno sodelovalo z ARSO
pri uporabi njenih pristanišč v Bršici in Štalijah. Gre torej za določeno priso-
tnost urbanizacijskih ekonomij oz. za izkoriščanje mestne in regionalne tran-
sportne infrastrukture.
Pri lokacijskem dejavniku energije so vsa podjetja v proizvodnji upora-
bljala električno energijo. Cementi Isonzo so izkoriščali možnost dobave ele-
ktrike od bližnjih hidroelektrarn (od Brunnerjevega podjetja Soc. Idroelettri-
ca Goriziana), medtem ko je imela Istriana dei Cementi sklenjen zelo ugoden
dogovor o dobavi premoga iz Jugoslavije. Glede dejavnika delovne sile sta tako
cementarna iz Anhovega kot cementarna v Pulju zaposlovali lokalne delavce,
iz iste ali sosednjih občin. Cementarna v Anhovem je po številu zaposlenih
spadala med velike industrijske obrate na območju Goriške province,57 cemen-
cement znamke Portland in cementno kritino znamke Salonit (Archivio C. d. C. TS, N. 1449, 9.
8. 1919).
56 Podjetje Società Anonima Istriana dei Cementi je bilo ustanovljeno s koncesijo »Cementi Ison-
zo« leta 1925 v Pulju. Podjetje naj bi proizvajalo cement tipa Portland, tako kot »Cementi Ison-
zo« ter »cemento fuso«, mešanico apnenca in boksita, katerega je leta 1908 patentiralo francosko
podjetje za proizvodnjo cementa Lafarge (AST, Schedario C. d. C. N. 739, 25. 5. 1927). Podjetje je
boksit in silicij, ki ju je potrebovalo za »cemento fuso« in »cemento di magnesia«, pridobivalo iz
kopov v Istri, medtem ko so marmor za cement Portland dobivali iz Dalmacije (DAPA, Općina
Pula, 118, Le Condizioni ..., 37).
57 Število zaposlenih delavcev v letu 1921 naj bi znašalo 250, leta 1923 410 in leta 1925 560 (Livi, 1925,
38). Po podatkih goriške trgovinske in industrijske zbornice pa je bilo v podjetju zaposlenih vsaj
530 delavcev, od katerih naj bi bila večina (483) iz Anhovega (Consiglio e Ufficio provinciale
dell’economia di Gorizia, 1930, 56–57, 67). Sledeč tem podatkom lahko sklepamo, da se je real-
no število zaposlenih delavcev gibalo med 500 in 600, ob koncu tridesetih let pa je bilo več kot 850
(ASBI, Ispettorato ..., Corda n. 100, fasc. 18, 25. 9. 1939).
133
mor) morali transportirati do obrata po morju. Zato pa je imela v bližini naj-
dišča boksita in silicija, kar ji je omogočalo oblikovanje specifičnih izdelkov,
ki jih ni imela nobena druga cementarna na območju severovzhodnega Jadra-
na.56 V obdobju med obema vojnama je v Istri obstajala še cementarna »Socie-
tà Portland e Marna Albona« oz. SPEMA, delniška družba, ki je imela obrat
v Koromačnem (Valmazzinghi), v neposredni bližini ARSA-inega rudnika v
Raši. Podjetje je izkoriščalo tako lastni marmor kot tistega, ki ga je v svojih
rudnikih izkopavala ARSA (DAPA, Općina Pula, 118, Le Condizioni ..., 37).
V zvezi lokacijskega dejavnika transporta lahko ugotovimo, da so Ce-
menti Isonzo transportirali blago ali po železnici v smeri Benetk ali pa po
železnici do Trsta in potem naprej po morju (Consiglio e Ufficio provincia-
le dell’economia di Gorizia, 1930, 68 in Archivio C. d. C. TS, N. 1449, 23. 11.
1929). Obe podjetji v Istri pa sta se za transport surovin in izdelkov posluže-
vali lokalnih pristanišč – Istriana dei Cementi je uporabljala puljsko pristani-
šče, SMEPA pa je, glede na lokacijo obratov, zelo verjetno sodelovalo z ARSO
pri uporabi njenih pristanišč v Bršici in Štalijah. Gre torej za določeno priso-
tnost urbanizacijskih ekonomij oz. za izkoriščanje mestne in regionalne tran-
sportne infrastrukture.
Pri lokacijskem dejavniku energije so vsa podjetja v proizvodnji upora-
bljala električno energijo. Cementi Isonzo so izkoriščali možnost dobave ele-
ktrike od bližnjih hidroelektrarn (od Brunnerjevega podjetja Soc. Idroelettri-
ca Goriziana), medtem ko je imela Istriana dei Cementi sklenjen zelo ugoden
dogovor o dobavi premoga iz Jugoslavije. Glede dejavnika delovne sile sta tako
cementarna iz Anhovega kot cementarna v Pulju zaposlovali lokalne delavce,
iz iste ali sosednjih občin. Cementarna v Anhovem je po številu zaposlenih
spadala med velike industrijske obrate na območju Goriške province,57 cemen-
cement znamke Portland in cementno kritino znamke Salonit (Archivio C. d. C. TS, N. 1449, 9.
8. 1919).
56 Podjetje Società Anonima Istriana dei Cementi je bilo ustanovljeno s koncesijo »Cementi Ison-
zo« leta 1925 v Pulju. Podjetje naj bi proizvajalo cement tipa Portland, tako kot »Cementi Ison-
zo« ter »cemento fuso«, mešanico apnenca in boksita, katerega je leta 1908 patentiralo francosko
podjetje za proizvodnjo cementa Lafarge (AST, Schedario C. d. C. N. 739, 25. 5. 1927). Podjetje je
boksit in silicij, ki ju je potrebovalo za »cemento fuso« in »cemento di magnesia«, pridobivalo iz
kopov v Istri, medtem ko so marmor za cement Portland dobivali iz Dalmacije (DAPA, Općina
Pula, 118, Le Condizioni ..., 37).
57 Število zaposlenih delavcev v letu 1921 naj bi znašalo 250, leta 1923 410 in leta 1925 560 (Livi, 1925,
38). Po podatkih goriške trgovinske in industrijske zbornice pa je bilo v podjetju zaposlenih vsaj
530 delavcev, od katerih naj bi bila večina (483) iz Anhovega (Consiglio e Ufficio provinciale
dell’economia di Gorizia, 1930, 56–57, 67). Sledeč tem podatkom lahko sklepamo, da se je real-
no število zaposlenih delavcev gibalo med 500 in 600, ob koncu tridesetih let pa je bilo več kot 850
(ASBI, Ispettorato ..., Corda n. 100, fasc. 18, 25. 9. 1939).
133
