Page 139 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 139
industrijske panoge in podjetja
S. A., obrat pa v Stražicah pri Gorici, ker so bile tam tovarne Cotonificia, pa
tudi skupna infrastruktura (elektrarni, ki so ju zgradili Brunnerji, sta dobav-
ljali električno energijo tako tamkajšnjim tekstilnim obratom kot SICMAT-
-u; izkoriščanje železniške povezave Gorica–Tržič–Trst za dobavo surovin in
prevoz izdelkov, kar so uporabljali tudi tekstilni obrati). V upravnem odbo-
ru podjetja so sodelovali isti člani, kot so bili v upravnem odboru Cotonificia.
Prav tako sta si podjetji delili bazen delovne sile.74
Pri SICMAT-u lahko torej opazujemo delovanje lokalizacijskih ekono-
mij oz. koncentriranje obratov iz različnih industrijskih panog na eni lokaciji.
V nasprotju z zgornjimi tremi podjetji v tem primeru težko govorimo o priso-
tnosti urbanizacijskih ekonomij, ker je bilo podjetje specializirano za proi-
zvodnjo tekstilnih strojev in torej ni iskalo drugih odjemalcev v urbanih oko-
ljih (npr. v Gorici ali Trstu). Tudi v tridesetih letih je glavnino proizvodnje
predstavljalo izdelovanje strojev za tekstilno industrijo (tokrat ne za predela-
vo bombaža, ampak za propulzivno industrijo izdelave umetnih vlaken), s po-
stopno preusmeritvijo v produkcijo jekla za potrebe CRDA (že več urbaniza-
cijskih ekonomij).75
»Mešane« industrije
Temeljne značilnosti lesne industrije, kemične in petrokemične industrije ter
industrije predelave rib so inherentna razpršenost obratov (t. i. razpršena in-
dustrija), nizka stopnja koncentracije in razdeljenost na skromno število veli-
kih podjetij in obratov ter večje število manjših do srednje velikih obratov oz.
podjetij. Pri tem so bila velika podjetja dosti bolj kapitalsko in delovno inten-
zivna kot manjša oz. srednje velika. Med velika podjetja prištevamo SAFT in
SCLABSO/SICLO (iz lesne industrije), Adrio, Ampeleo in Raffinerio (iz ke-
mične in petrokemične industrije) ter Arrigoni in Conservificije (iz industrije
predelave rib). Za nastanek in razvoj teh podjetij so značilne močne urbaniza-
cijske ekonomije, s Trstom kot prometnim središčem za uvoz surovin in izvoz
izdelkov, tako po morju kot po železnici, trgom in centrom podjetniškega ka-
74 Od 15 do 20 zaposlenih delavcev leta 1923 je njihovo število naraslo na več kot 300. Prvi delavci in
delovodje so prišli iz Vidma, pozneje pa je podjetje zaposlovalo ljudi iz okoliških vasi (Podgore,
Pevme, Vrtojbe) in z območja med Gorico in Krminom. Gre torej za isti bazen delovne sile, kot so
ga imeli tekstilni obrati v Gorici (Benvenuti, 1988, 70, 79, 80).
75 Poslovanje podjetja je bilo v drugi polovici tridesetih let dobro. Primarno se je še vedno ukvarjalo
s proizvodnjo strojev, a ne izključno za tekstilno industrijo, in upravljalo s svojo topilnico železa in
jekla. Že od leta 1933 dalje so imela naročila podjetja Chatillon Italiana (pozneje S. A. Fibre Tessi-
li Artificiale) za produkcijo strojev za prejo umetne svile. Leta 1935 so ponovno začeli s produkcijo
jekla, tokrat za potrebe Cantieri Riuniti dell’Adriatico. Imeli pa so tudi naročila za stroje za labin-
ske rudnike (Azienda Carboni Italiani) (Benvenuti, 1988, 78, 79).
139
S. A., obrat pa v Stražicah pri Gorici, ker so bile tam tovarne Cotonificia, pa
tudi skupna infrastruktura (elektrarni, ki so ju zgradili Brunnerji, sta dobav-
ljali električno energijo tako tamkajšnjim tekstilnim obratom kot SICMAT-
-u; izkoriščanje železniške povezave Gorica–Tržič–Trst za dobavo surovin in
prevoz izdelkov, kar so uporabljali tudi tekstilni obrati). V upravnem odbo-
ru podjetja so sodelovali isti člani, kot so bili v upravnem odboru Cotonificia.
Prav tako sta si podjetji delili bazen delovne sile.74
Pri SICMAT-u lahko torej opazujemo delovanje lokalizacijskih ekono-
mij oz. koncentriranje obratov iz različnih industrijskih panog na eni lokaciji.
V nasprotju z zgornjimi tremi podjetji v tem primeru težko govorimo o priso-
tnosti urbanizacijskih ekonomij, ker je bilo podjetje specializirano za proi-
zvodnjo tekstilnih strojev in torej ni iskalo drugih odjemalcev v urbanih oko-
ljih (npr. v Gorici ali Trstu). Tudi v tridesetih letih je glavnino proizvodnje
predstavljalo izdelovanje strojev za tekstilno industrijo (tokrat ne za predela-
vo bombaža, ampak za propulzivno industrijo izdelave umetnih vlaken), s po-
stopno preusmeritvijo v produkcijo jekla za potrebe CRDA (že več urbaniza-
cijskih ekonomij).75
»Mešane« industrije
Temeljne značilnosti lesne industrije, kemične in petrokemične industrije ter
industrije predelave rib so inherentna razpršenost obratov (t. i. razpršena in-
dustrija), nizka stopnja koncentracije in razdeljenost na skromno število veli-
kih podjetij in obratov ter večje število manjših do srednje velikih obratov oz.
podjetij. Pri tem so bila velika podjetja dosti bolj kapitalsko in delovno inten-
zivna kot manjša oz. srednje velika. Med velika podjetja prištevamo SAFT in
SCLABSO/SICLO (iz lesne industrije), Adrio, Ampeleo in Raffinerio (iz ke-
mične in petrokemične industrije) ter Arrigoni in Conservificije (iz industrije
predelave rib). Za nastanek in razvoj teh podjetij so značilne močne urbaniza-
cijske ekonomije, s Trstom kot prometnim središčem za uvoz surovin in izvoz
izdelkov, tako po morju kot po železnici, trgom in centrom podjetniškega ka-
74 Od 15 do 20 zaposlenih delavcev leta 1923 je njihovo število naraslo na več kot 300. Prvi delavci in
delovodje so prišli iz Vidma, pozneje pa je podjetje zaposlovalo ljudi iz okoliških vasi (Podgore,
Pevme, Vrtojbe) in z območja med Gorico in Krminom. Gre torej za isti bazen delovne sile, kot so
ga imeli tekstilni obrati v Gorici (Benvenuti, 1988, 70, 79, 80).
75 Poslovanje podjetja je bilo v drugi polovici tridesetih let dobro. Primarno se je še vedno ukvarjalo
s proizvodnjo strojev, a ne izključno za tekstilno industrijo, in upravljalo s svojo topilnico železa in
jekla. Že od leta 1933 dalje so imela naročila podjetja Chatillon Italiana (pozneje S. A. Fibre Tessi-
li Artificiale) za produkcijo strojev za prejo umetne svile. Leta 1935 so ponovno začeli s produkcijo
jekla, tokrat za potrebe Cantieri Riuniti dell’Adriatico. Imeli pa so tudi naročila za stroje za labin-
ske rudnike (Azienda Carboni Italiani) (Benvenuti, 1988, 78, 79).
139
