Page 165 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 165
industrijske panoge in podjetja
lo in uspešno pridobilo koncesijo za zemljišče v puljski industrijski coni, kjer je
nameravalo postaviti obrate za skladiščenje in čiščenje silicijevega peska pred
njegovim transportom naprej. Konec leta 1936 je Silice Istriana imela zaposle-
nih 70 delavcev v skladiščih v Pulju in okoli 320 na kopih (DAPA, Prefektu-
ra dell’Istria di Pola, šk. 308, fascikel X–3– 13/3) – milansko podjetje je posle
pridobivanja in transportiranja silicijevega peska verjetno prepustilo hčerin-
skemu podjetju. Poleg SAMP-a in SASI-ja je skladišča v Pulju in kope v okolici
imelo tudi podjetje S. A. Indragar iz Milana, ki je imelo v obdobju 1935–1936
zaposlenih okoli 200 delavcev. Proizvodnja pridobivanja silicija naj bi v letih
1938– 1939 dosegla 65 tisoč ton letno (Fegiz et al., 1946, 73) – italijanski po-
pis industrije, obrti in trgovine (Censimento industriale e commerciale) nava-
ja za območje Julijske Krajine in Zadra (Venezia Giulia in Zara) 32 obratov, ki
so leta 1937 izkopali 48.699 ton silicijevega peska (ISTAT, Censimento indu-
striale e commerciale, 1937–1940, 26).
Pridobivanje cinka in svinca v rudniku Rajbl (Raibl) (italijansko se ime-
nuje Cave del Predil) pri Trbižu je bilo v prvem desetletju 20. stoletja v pol-
nem teku. Za izkopavanje sta skrbeli dve rudarski podjetji, eno privatno (So-
cietà Mineraria Carinziana) in eno državno, avstrijsko. Leta 1905 sta skupaj
izkopali za 1.200 ton svinca in 15 tisoč ton cinka. Obe rudi niso dodatno ob-
delovali na lokaciji, ampak so ju »surovi« transportirali oz. prodajali naprej
(cink naj bi šel v Celje, verjetno za potrebe tamkajšnje tovarne emajlirane po-
sode). Za poganjanje rudarskih strojev so uporabljali električno energijo, ki
so jo pridobivali iz svojih dveh manjših hidroelektrarn. Pred vojno so imeli
zaposlenih okoli 400 delavcev (Tessitori, 1996, 27–29). Po prvi svetovni voj-
ni (leta 1919) je območje, na katerem se je nahajal rudnik, prenehalo biti del
avstrijske dežele Koroške in je postalo del Kraljevine Italije, natančneje Vi-
demske province. Italijanske oblasti so podržavile obe dotedanji podjetji in ju
združile v enoten državni erar, ki so ga leta 1923 dale v koncesijo (za trideset
let) delniškemu podjetju Società Anonima Cave di Predil. To podjetje je bilo
ustanovljeno 15. 9. 1923, s tujim lastnikm, s sedežem v Rimu in z ustanovitve-
nim kapitalom 10.000.000 lir (Archivio C. d. C. U, N. 2090, 13. 7. 1934, 10.
8. 1935, 16. 2. 1940). Pod upravljanjem Bernardina Nogare sta se podjetje in ru-
dnik v dvajsetih letih zelo dobro razvijala. Uspešno sta bili izvedeni reorgani-
zacija in združitev obeh prej ločenih enot v eno. S svojo produkcijo je rajbelski
rudnik tedaj predstavljal 20 % državne proizvodnje cinka in 5,6 % proizvo-
dnje svinca. V skladu s tem je število zaposlenih delavcev naraslo na dobrih
1.000 (Tessitori, 1996, 35). Z začetkom kriznega cikla leta 1929 se je začelo ob-
dobje nazadovanja. Mirovanje je trajalo do pomladi leta 1933. V skladu z novo
165
lo in uspešno pridobilo koncesijo za zemljišče v puljski industrijski coni, kjer je
nameravalo postaviti obrate za skladiščenje in čiščenje silicijevega peska pred
njegovim transportom naprej. Konec leta 1936 je Silice Istriana imela zaposle-
nih 70 delavcev v skladiščih v Pulju in okoli 320 na kopih (DAPA, Prefektu-
ra dell’Istria di Pola, šk. 308, fascikel X–3– 13/3) – milansko podjetje je posle
pridobivanja in transportiranja silicijevega peska verjetno prepustilo hčerin-
skemu podjetju. Poleg SAMP-a in SASI-ja je skladišča v Pulju in kope v okolici
imelo tudi podjetje S. A. Indragar iz Milana, ki je imelo v obdobju 1935–1936
zaposlenih okoli 200 delavcev. Proizvodnja pridobivanja silicija naj bi v letih
1938– 1939 dosegla 65 tisoč ton letno (Fegiz et al., 1946, 73) – italijanski po-
pis industrije, obrti in trgovine (Censimento industriale e commerciale) nava-
ja za območje Julijske Krajine in Zadra (Venezia Giulia in Zara) 32 obratov, ki
so leta 1937 izkopali 48.699 ton silicijevega peska (ISTAT, Censimento indu-
striale e commerciale, 1937–1940, 26).
Pridobivanje cinka in svinca v rudniku Rajbl (Raibl) (italijansko se ime-
nuje Cave del Predil) pri Trbižu je bilo v prvem desetletju 20. stoletja v pol-
nem teku. Za izkopavanje sta skrbeli dve rudarski podjetji, eno privatno (So-
cietà Mineraria Carinziana) in eno državno, avstrijsko. Leta 1905 sta skupaj
izkopali za 1.200 ton svinca in 15 tisoč ton cinka. Obe rudi niso dodatno ob-
delovali na lokaciji, ampak so ju »surovi« transportirali oz. prodajali naprej
(cink naj bi šel v Celje, verjetno za potrebe tamkajšnje tovarne emajlirane po-
sode). Za poganjanje rudarskih strojev so uporabljali električno energijo, ki
so jo pridobivali iz svojih dveh manjših hidroelektrarn. Pred vojno so imeli
zaposlenih okoli 400 delavcev (Tessitori, 1996, 27–29). Po prvi svetovni voj-
ni (leta 1919) je območje, na katerem se je nahajal rudnik, prenehalo biti del
avstrijske dežele Koroške in je postalo del Kraljevine Italije, natančneje Vi-
demske province. Italijanske oblasti so podržavile obe dotedanji podjetji in ju
združile v enoten državni erar, ki so ga leta 1923 dale v koncesijo (za trideset
let) delniškemu podjetju Società Anonima Cave di Predil. To podjetje je bilo
ustanovljeno 15. 9. 1923, s tujim lastnikm, s sedežem v Rimu in z ustanovitve-
nim kapitalom 10.000.000 lir (Archivio C. d. C. U, N. 2090, 13. 7. 1934, 10.
8. 1935, 16. 2. 1940). Pod upravljanjem Bernardina Nogare sta se podjetje in ru-
dnik v dvajsetih letih zelo dobro razvijala. Uspešno sta bili izvedeni reorgani-
zacija in združitev obeh prej ločenih enot v eno. S svojo produkcijo je rajbelski
rudnik tedaj predstavljal 20 % državne proizvodnje cinka in 5,6 % proizvo-
dnje svinca. V skladu s tem je število zaposlenih delavcev naraslo na dobrih
1.000 (Tessitori, 1996, 35). Z začetkom kriznega cikla leta 1929 se je začelo ob-
dobje nazadovanja. Mirovanje je trajalo do pomladi leta 1933. V skladu z novo
165
