Page 166 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 166
industrializacija in prostor
državno (avtarkično) politiko stimuliranja pridobivanja strateških surovin v
Italiji je bila med podjetjem, italijanskim ministrstvom za gospodarstvo (Mi-
nistero delle Corporazioni) in finančnim ministrstvom (Ministero delle Fi-
nanze) sklenjena nova najemniška pogodba (Archivio C. d. C. U, N. 2090,
27. 6. 1933). Pod novim direktorjem in prokuratorjem, Giovannijem Nogaro,
se je za podjetje začelo obdobje okrevanja. V letih 1933–1934 je podjetje zgra-
dilo nov obrat za čiščenje in bogatenje rude z novimi tehnološkimi postop-
ki. Za to je podjetje moralo uvažati dodatne surovine iz tujine, ampak je na ta
način lahko izkoriščalo slabšo rudo. Dodatna modernizacija obrata je zade-
vala tudi postavitev nove termoelektrarne (z motorji na dizel), ki je dopolnje-
vala obstoječe hidroelektrarne, izgradnjo nove žičnice in kemičnega laborato-
rija (Tessitori, 1996, 38). Podjetje je v skladu z novim trgovinskim dogovorom
med Italijo in Avstrijo iz leta 1934 pri nadaljnji obdelavi izkopanega svinca od
tedaj naprej sodelovalo z livarno v Ziljici (Gailitz) v Podkloštru v Avstriji, la-
stjo delniške družbe Bleiberger Bergwerks-Union A. G. iz Celovca, s katero
so bili sicer močno povezani že v času pred prvo svetovno vojno (Archivio C.
d. C. U, N. 2090, 22. 2. 1941).
Idrijski rudnik živega srebra je še v prvem desetletju 20. stoletja delo-
val kot državno podjetje. Leta 1913 je letna proizvodnja znašala 820 ton žive-
ga srebra, kar je Avstro-Ogrsko postavljalo na tretje mesto v svetovni proizvo-
dnji živega srebra, za Španijo in Italijo (Matis, Bachinger, 1973, 166). Po prvi
svetovni vojni je upravljanje rudnika pod imenom Kraljevi rudnik Idrija (Re-
gia Miniera di Idria) prevzela italijanska država. Pregled nad njenim delova-
njem je imela Splošna direkcija za rudarstvo in industrijo (Direzione generale
dell’ industria e delle miniere) ministrstva za gospodarstvo (Ministero dell’ in-
dustria e del commercio, potem Ministero dell’economia nazionale). Leta 1919
je proizvodnja, zaradi posledic vojne, znašala samo 297 ton. V »stari« Italiji
sta sicer v tistem času obstajali dve podjetji, ki sta se ukvarjali s pridobivanjem
živega srebra. Società Anonima »Monte Amiata«, ustanovljena leta 1897 v
Livornu s sodelovanjem italijanskih in nemških podjetnikov, in Stabilimen-
to Minerario del Siele (kopi na lokacijah pri mestu Siena in Grosseto) (ACS,
PCM, šk. 708, fasc.2172, 10. 2. 1921).
Po okrevanju v prvih povojnih letih sta se proizvodnja in prodaja živega
srebra v industrijskem rudniku močno dvignili. Vrednost premoženja rudni-
ka leta 1930 je znašala 19.700.000 lir. Zaposlenih je bilo okoli 1.000 delavcev
(ACS, Ministero dell’industria ..., Direzione generale miniere ..., Regia Mini-
era d’Idria (Trieste), šk. 97, Bilanci (1926–1940), 2. 4. 1928, 16. 9. 1928, 23. 9.
1931). Veliko živega srebra so prodajali v Anglijo in Nemčijo (na tem trgu so
166
državno (avtarkično) politiko stimuliranja pridobivanja strateških surovin v
Italiji je bila med podjetjem, italijanskim ministrstvom za gospodarstvo (Mi-
nistero delle Corporazioni) in finančnim ministrstvom (Ministero delle Fi-
nanze) sklenjena nova najemniška pogodba (Archivio C. d. C. U, N. 2090,
27. 6. 1933). Pod novim direktorjem in prokuratorjem, Giovannijem Nogaro,
se je za podjetje začelo obdobje okrevanja. V letih 1933–1934 je podjetje zgra-
dilo nov obrat za čiščenje in bogatenje rude z novimi tehnološkimi postop-
ki. Za to je podjetje moralo uvažati dodatne surovine iz tujine, ampak je na ta
način lahko izkoriščalo slabšo rudo. Dodatna modernizacija obrata je zade-
vala tudi postavitev nove termoelektrarne (z motorji na dizel), ki je dopolnje-
vala obstoječe hidroelektrarne, izgradnjo nove žičnice in kemičnega laborato-
rija (Tessitori, 1996, 38). Podjetje je v skladu z novim trgovinskim dogovorom
med Italijo in Avstrijo iz leta 1934 pri nadaljnji obdelavi izkopanega svinca od
tedaj naprej sodelovalo z livarno v Ziljici (Gailitz) v Podkloštru v Avstriji, la-
stjo delniške družbe Bleiberger Bergwerks-Union A. G. iz Celovca, s katero
so bili sicer močno povezani že v času pred prvo svetovno vojno (Archivio C.
d. C. U, N. 2090, 22. 2. 1941).
Idrijski rudnik živega srebra je še v prvem desetletju 20. stoletja delo-
val kot državno podjetje. Leta 1913 je letna proizvodnja znašala 820 ton žive-
ga srebra, kar je Avstro-Ogrsko postavljalo na tretje mesto v svetovni proizvo-
dnji živega srebra, za Španijo in Italijo (Matis, Bachinger, 1973, 166). Po prvi
svetovni vojni je upravljanje rudnika pod imenom Kraljevi rudnik Idrija (Re-
gia Miniera di Idria) prevzela italijanska država. Pregled nad njenim delova-
njem je imela Splošna direkcija za rudarstvo in industrijo (Direzione generale
dell’ industria e delle miniere) ministrstva za gospodarstvo (Ministero dell’ in-
dustria e del commercio, potem Ministero dell’economia nazionale). Leta 1919
je proizvodnja, zaradi posledic vojne, znašala samo 297 ton. V »stari« Italiji
sta sicer v tistem času obstajali dve podjetji, ki sta se ukvarjali s pridobivanjem
živega srebra. Società Anonima »Monte Amiata«, ustanovljena leta 1897 v
Livornu s sodelovanjem italijanskih in nemških podjetnikov, in Stabilimen-
to Minerario del Siele (kopi na lokacijah pri mestu Siena in Grosseto) (ACS,
PCM, šk. 708, fasc.2172, 10. 2. 1921).
Po okrevanju v prvih povojnih letih sta se proizvodnja in prodaja živega
srebra v industrijskem rudniku močno dvignili. Vrednost premoženja rudni-
ka leta 1930 je znašala 19.700.000 lir. Zaposlenih je bilo okoli 1.000 delavcev
(ACS, Ministero dell’industria ..., Direzione generale miniere ..., Regia Mini-
era d’Idria (Trieste), šk. 97, Bilanci (1926–1940), 2. 4. 1928, 16. 9. 1928, 23. 9.
1931). Veliko živega srebra so prodajali v Anglijo in Nemčijo (na tem trgu so
166
