Page 168 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 168
industrializacija in prostor
to steklarne v Muranu in v Piranu, v medvojnem obdobju pa steklarne v Mu-
ranu in Lombardiji ter podjetja v Porto Marghera.
Vsaj za industrijo pridobivanja svinca in cinka ter živega srebra lahko tr-
dimo, da je bila kapitalsko intenzivna. Società Anonima Cave di Predil, ki je
upravljala s predilskim rudnikom, je razpolagala z 10.000.000 lir družbenega
kapitala, medtem ko je Monte Amiata ob »nakupu« idrijskega rudnika zanj
odštela 12.900.000 lir. Od rudarskih podjetij v prostoru severovzhodnega Ja-
drana sta obe podjetji za ARSO imeli na voljo drugo največjo količino druž-
benega kapitala. Finančni kapital in znanje za delovanje in razvoj podjetij v
vseh analiziranih industrijah pa sta prihajala iz »stare« Italije. V industri-
jo pridobivanja silicija so vlagala podjetja iz Milana, predilski rudnik je vodi-
lo podjetje, registrirano v Rimu, a z večinskim delničarjem iz Londona, med-
tem ko je idrijski rudnik tudi prevzelo podjetje iz »stare« Italije. V vseh treh
primerih so opazne MAR-ekonomije: milanska podjetja so očitno že imela
izkušnje pri pridobivanju silicija drugod po Italiji; pri vodenju S. A. Cave del
Predil je sodelovalo več inženirjev – gre za spoj podjetniškega in strokovnega
znanja; S. A. Monte Amiata pa je bilo glavno podjetje v Italiji pri pridobiva-
nju živega srebra. Pri tem moramo dodati, da so se investicije v razvoj pridobi-
vanja svinca in cinka ter živega srebra odvijale pod nadzorom italijanske dr-
žave in bile posebej močne v drugi polovici tridesetih let, torej v času politike
ekonomske avtarkije.
Industrija gradbenih materialov – opekarne
Medtem ko so za proizvodnjo cementa značilni veliki obrati s tovarniškim na-
činom produkcije, je v proizvodnji opek pred prvo svetovno vojno tako na ob-
močju Furlanske province (v Italiji) kot na območju Avstrijskega primorja (v
Avstro-Ogrski) prevladovala množica manjših obratov. V zadnjih dveh dese-
tletjih pred vojno pride na obeh območjih do združevanja obratov in formira-
nja srednje velikih ter celo velikih obratov. Glavna vzroka za to sta povečano
povpraševanje po gradbenih materialih zaradi razmaha gradbene dejavnosti
in modernizacija proizvodnega procesa z uvajanjem sodobnih peči za peko in
strojev.
Opekarne so bile sicer razširjene na zelo širokem ozemlju, od Porde-
noneja do Gorice, a bolj koncentrirane na tistih krajih, kjer so se nahajale več-
je zaloge gline kot surovine. Tako jih je bilo na območju Furlanske province
veliko v krajih okoli reke Tagliamento (San Vito al Tagliamento, Codroipo,
Buia), na območju Avstrijskega primorja pa v krajih v srednjem Posočju, ob
sotočju rek Vipave in Soče (Vrtojba, Volčja Draga, Bilje, Bukovica, Renče) in
v spodnjem Posočju, tako na avstrijski (Krmin, Medeja, Romans, Červinja-
168
to steklarne v Muranu in v Piranu, v medvojnem obdobju pa steklarne v Mu-
ranu in Lombardiji ter podjetja v Porto Marghera.
Vsaj za industrijo pridobivanja svinca in cinka ter živega srebra lahko tr-
dimo, da je bila kapitalsko intenzivna. Società Anonima Cave di Predil, ki je
upravljala s predilskim rudnikom, je razpolagala z 10.000.000 lir družbenega
kapitala, medtem ko je Monte Amiata ob »nakupu« idrijskega rudnika zanj
odštela 12.900.000 lir. Od rudarskih podjetij v prostoru severovzhodnega Ja-
drana sta obe podjetji za ARSO imeli na voljo drugo največjo količino druž-
benega kapitala. Finančni kapital in znanje za delovanje in razvoj podjetij v
vseh analiziranih industrijah pa sta prihajala iz »stare« Italije. V industri-
jo pridobivanja silicija so vlagala podjetja iz Milana, predilski rudnik je vodi-
lo podjetje, registrirano v Rimu, a z večinskim delničarjem iz Londona, med-
tem ko je idrijski rudnik tudi prevzelo podjetje iz »stare« Italije. V vseh treh
primerih so opazne MAR-ekonomije: milanska podjetja so očitno že imela
izkušnje pri pridobivanju silicija drugod po Italiji; pri vodenju S. A. Cave del
Predil je sodelovalo več inženirjev – gre za spoj podjetniškega in strokovnega
znanja; S. A. Monte Amiata pa je bilo glavno podjetje v Italiji pri pridobiva-
nju živega srebra. Pri tem moramo dodati, da so se investicije v razvoj pridobi-
vanja svinca in cinka ter živega srebra odvijale pod nadzorom italijanske dr-
žave in bile posebej močne v drugi polovici tridesetih let, torej v času politike
ekonomske avtarkije.
Industrija gradbenih materialov – opekarne
Medtem ko so za proizvodnjo cementa značilni veliki obrati s tovarniškim na-
činom produkcije, je v proizvodnji opek pred prvo svetovno vojno tako na ob-
močju Furlanske province (v Italiji) kot na območju Avstrijskega primorja (v
Avstro-Ogrski) prevladovala množica manjših obratov. V zadnjih dveh dese-
tletjih pred vojno pride na obeh območjih do združevanja obratov in formira-
nja srednje velikih ter celo velikih obratov. Glavna vzroka za to sta povečano
povpraševanje po gradbenih materialih zaradi razmaha gradbene dejavnosti
in modernizacija proizvodnega procesa z uvajanjem sodobnih peči za peko in
strojev.
Opekarne so bile sicer razširjene na zelo širokem ozemlju, od Porde-
noneja do Gorice, a bolj koncentrirane na tistih krajih, kjer so se nahajale več-
je zaloge gline kot surovine. Tako jih je bilo na območju Furlanske province
veliko v krajih okoli reke Tagliamento (San Vito al Tagliamento, Codroipo,
Buia), na območju Avstrijskega primorja pa v krajih v srednjem Posočju, ob
sotočju rek Vipave in Soče (Vrtojba, Volčja Draga, Bilje, Bukovica, Renče) in
v spodnjem Posočju, tako na avstrijski (Krmin, Medeja, Romans, Červinja-
168
