Page 169 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 169
industrijske panoge in podjetja
no, Pieris) kot na italijanski strani (Bagnaria Arsa, Palmanova, San Giorgio di
Nogaro). Nekaj jih je bilo tudi v Istri.
Opekarska industrija v spodnjem Posočju, koncentrirana na prostoru
od Krmina,131 Medeje132 in Romansa133 do Červinjana in Pierisa,134 je do konca
devetnajstega stoletja funkcionirala na ravni obrtniške proizvodnje z izklju-
čno ročnim delom. Šele konec 19. in v začetku 20. stoletja pride zaradi ome-
njenega razmaha gradbeništva v Trstu in Gorici do občutnega povečanja šte-
vila opekarn in uvajanja nove tehnologije v proizvodni proces, ki je omogočila
produkcijo na veliko. Ta tehnologija je bila peč tipa Hoffmann (po izumitelju
Friedrichu Hoffmannu), s pomočjo katere so občutno hitreje in kvalitetneje
pekli opeko. Hoffmannove peči so v Evropi in tudi v italijanskem delu Fur-
lanije v uporabo prišle že v drugi polovici 19. stoletja, na območju spodnjega
Posočja pa so se začele uveljavljati šele po letu 1900. Izboljšave v produkciji so
torej v kombinaciji z naraščajočim povpraševanjem po gradbenih materialih
prispevale svoj delež k formiranju novih opekarn v spodnjem Posočju. Drug
pomemben dejavniki za nastanek novih opekarn na tem območju so bili zelo
lahek dostop do surovin in delovne sile ter prometne povezave. Območje spo-
dnjega Posočja je namreč kot porečje reke Soče bogato s (kvalitetno) ilovico
kot osnovnim materialom za izdelavo opek. Obrati za izdelavo opek so zapo-
slovali kmete iz kraja, kjer je bil obrat, in, po potrebi, iz okoliških vasi. Delov-
131 Tam sta obstajali dve večji opekarni, ena v lasti družine de Savorgnan (Archivio C. d. C. G., N.
10303) in druga v lasti podjetja »Fornace Cormonese Società a g. l.« (Archivio C. d. C. G., N.
8711).
132 Podjetje »Fornace Laterizi Medea« je bilo ustanovljeno po prvi svetovni vojni na pobudo podje-
tnikov iz Videmske province. Ob koncu tridesetih let je imelo zaposlenih 35 delavcev in že upora-
bljalo stroje v proizvodnji (Archivio C. d. C. G., 8588 in 10266).
133 V Romansu je obstajal večji opekarniški obrat podjetja »Fornace Candussi & Dachler« že iz
časa pred prvo svetovno vojno, ki so ga pomagali ustanoviti lokalni podjetniki iz Romansa. Pod-
jetje je razpolagalo z dvema pečema tipa Hoffmann in enim od največjih obratov za proizvodnjo
opek v Pokneženi grofiji Goriški in Gradiščanski (Archivio C. d. C. G., 8859, 6370 in 10930). Os-
tali primerljivo veliki obrati so bile opekarne Stacul v Medeji (pozneje Fornace Laterizi Medea),
Bonfaldini v Zagraju, Pahor v Volčji Dragi in opekarne v Renčah (v lasti Žnidarčiča in pozneje
Mozetiča). Dve peči tipa Hoffmann so imele, razen opekarne v Romansu in Renčah, le »Forna-
ce Goriziana di Laterizi« (lastniki Bramo, Urbanis e Valentinuzzi) in »Premiato Stabilimento In-
dustriale Ceramico« iz Červinjana (lastnik Pietro Sarcinelli), ki pa so, poleg opek, proizvajale tudi
različno keramiko in posode (Tomasella, 1997, 95–96, Luchitta, 1997, 58, 61–67).
134 V okolici Červinjana in Pierisa so bili že pred prvo svetovno vojno aktivni obrati podjetja »Chia-
bai, Vanelli & Urbanis«, ki je nadaljevanje opekarske dejavnosti, ki sta jo Chiabai in Vanelli vodila
skupaj z Giuseppejem Bearzijem v podjetju Bagnaria Arsa (Archivio C. d. C. G., N. 2593), in pod-
jetij »I.R. priv. Fornace fi laterizi e calce di Benedetto Guanin & Comp.« (AST, Soc. XI 20 in Rg
A X 42), »Pietro Cristin & Comp.« (AST, Rg A XI 122) in Giuseppe Candotti (AST, Rg A XII
87 in Archivio C. d. C. G., N. 18161). Vodilno vlogo pri ustanovitvi in upravljanju teh podjetij so
imeli podjetniki iz Furlanske/Videmske province.
169
no, Pieris) kot na italijanski strani (Bagnaria Arsa, Palmanova, San Giorgio di
Nogaro). Nekaj jih je bilo tudi v Istri.
Opekarska industrija v spodnjem Posočju, koncentrirana na prostoru
od Krmina,131 Medeje132 in Romansa133 do Červinjana in Pierisa,134 je do konca
devetnajstega stoletja funkcionirala na ravni obrtniške proizvodnje z izklju-
čno ročnim delom. Šele konec 19. in v začetku 20. stoletja pride zaradi ome-
njenega razmaha gradbeništva v Trstu in Gorici do občutnega povečanja šte-
vila opekarn in uvajanja nove tehnologije v proizvodni proces, ki je omogočila
produkcijo na veliko. Ta tehnologija je bila peč tipa Hoffmann (po izumitelju
Friedrichu Hoffmannu), s pomočjo katere so občutno hitreje in kvalitetneje
pekli opeko. Hoffmannove peči so v Evropi in tudi v italijanskem delu Fur-
lanije v uporabo prišle že v drugi polovici 19. stoletja, na območju spodnjega
Posočja pa so se začele uveljavljati šele po letu 1900. Izboljšave v produkciji so
torej v kombinaciji z naraščajočim povpraševanjem po gradbenih materialih
prispevale svoj delež k formiranju novih opekarn v spodnjem Posočju. Drug
pomemben dejavniki za nastanek novih opekarn na tem območju so bili zelo
lahek dostop do surovin in delovne sile ter prometne povezave. Območje spo-
dnjega Posočja je namreč kot porečje reke Soče bogato s (kvalitetno) ilovico
kot osnovnim materialom za izdelavo opek. Obrati za izdelavo opek so zapo-
slovali kmete iz kraja, kjer je bil obrat, in, po potrebi, iz okoliških vasi. Delov-
131 Tam sta obstajali dve večji opekarni, ena v lasti družine de Savorgnan (Archivio C. d. C. G., N.
10303) in druga v lasti podjetja »Fornace Cormonese Società a g. l.« (Archivio C. d. C. G., N.
8711).
132 Podjetje »Fornace Laterizi Medea« je bilo ustanovljeno po prvi svetovni vojni na pobudo podje-
tnikov iz Videmske province. Ob koncu tridesetih let je imelo zaposlenih 35 delavcev in že upora-
bljalo stroje v proizvodnji (Archivio C. d. C. G., 8588 in 10266).
133 V Romansu je obstajal večji opekarniški obrat podjetja »Fornace Candussi & Dachler« že iz
časa pred prvo svetovno vojno, ki so ga pomagali ustanoviti lokalni podjetniki iz Romansa. Pod-
jetje je razpolagalo z dvema pečema tipa Hoffmann in enim od največjih obratov za proizvodnjo
opek v Pokneženi grofiji Goriški in Gradiščanski (Archivio C. d. C. G., 8859, 6370 in 10930). Os-
tali primerljivo veliki obrati so bile opekarne Stacul v Medeji (pozneje Fornace Laterizi Medea),
Bonfaldini v Zagraju, Pahor v Volčji Dragi in opekarne v Renčah (v lasti Žnidarčiča in pozneje
Mozetiča). Dve peči tipa Hoffmann so imele, razen opekarne v Romansu in Renčah, le »Forna-
ce Goriziana di Laterizi« (lastniki Bramo, Urbanis e Valentinuzzi) in »Premiato Stabilimento In-
dustriale Ceramico« iz Červinjana (lastnik Pietro Sarcinelli), ki pa so, poleg opek, proizvajale tudi
različno keramiko in posode (Tomasella, 1997, 95–96, Luchitta, 1997, 58, 61–67).
134 V okolici Červinjana in Pierisa so bili že pred prvo svetovno vojno aktivni obrati podjetja »Chia-
bai, Vanelli & Urbanis«, ki je nadaljevanje opekarske dejavnosti, ki sta jo Chiabai in Vanelli vodila
skupaj z Giuseppejem Bearzijem v podjetju Bagnaria Arsa (Archivio C. d. C. G., N. 2593), in pod-
jetij »I.R. priv. Fornace fi laterizi e calce di Benedetto Guanin & Comp.« (AST, Soc. XI 20 in Rg
A X 42), »Pietro Cristin & Comp.« (AST, Rg A XI 122) in Giuseppe Candotti (AST, Rg A XII
87 in Archivio C. d. C. G., N. 18161). Vodilno vlogo pri ustanovitvi in upravljanju teh podjetij so
imeli podjetniki iz Furlanske/Videmske province.
169
