Page 167 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 167
industrijske panoge in podjetja
bili prisotni že pred prvo svetovno vojno in so ga ohranjali vse do druge sve-
tovne vojne), a tudi v Jugoslavijo in domačim, privatnim in državnim, podje-
tjem. Ob koncu tridesetih let naj bi idrijski rudnik predstavljal 21 % italijan-
ske produkcije živega srebra (Archivio C. d. C. G., N. 14263, 4. 10. 1939). Tudi
zaradi tega, ker so v medvojnem obdobju italijanski in španski rudniki domi-
nirali na svetovnem trgu živega srebra, je bila italijanska država zainteresirana
za dobro rentabilnost idrijskega rudnika. V skladu s fašistično gospodarsko
politiko spodbujanja koncentracije podjetij znotraj posamezne industrijske
panoge je podjetje »Monte Amiata« idrijski rudnik leta 1939 prevzelo od dr-
žave (Archivio C. d. C. G., N. 14263, 4. 10. 1939). Na ta način je Monte Ami-
ata postala lastnica rudnika in si pridobila nadzor nad okoli 60 % italijan-
ske proizvodnje živega srebra. Število zaposlenih delavcev ob prevzemu je bilo
500 (Archivio C. d. C. G., N. 14263, 15. 1. 1940).
Kot lahko vidimo, so bili obrati v teh industrijah prostorsko ločeni med
seboj in torej ni bilo možnosti za medsebojno sodelovanje (primer razprše-
ne industrije). O določeni stopnji koncentracije oz. prisotnosti lokalizacij-
skih ekonomij lahko govorimo le v primeru industrije pridobivanja silicija,
ko so podjetja uporabljala puljsko pristaniško infrastrukturo za skladiščenje
in transport surovine. V primerjavi z dejavnikom surovine so imeli za te in-
dustrije lokacijski dejavniki transporta, energije in delovne sile sekundarni
pomen. Podjetja so namreč izkoriščala tiste možnosti transporta, energije in
delovne sile, ki so jim bile na voljo v okolici obrata/obratov. Za industrijo pri-
dobivanja silicija to pomeni transport s kamioni od najdišč do puljskega pri-
stanišča in potem naprej po morju in zaposlovanje lokalnih, puljskih in oko-
liških, delavcev. Industrija pridobivanja svinca in cinka je izkoriščala lokalne
vodne vire za pridobivanje električne energije kot pogonske sile, medtem ko je
industrija pridobivanja živega srebra prav tako izkoriščala lokalne vodne vire
za proizvodnjo elektrike in, kar se tiče delovne sile, že razpolagala z uveljavlje-
no delavsko kolonijo v Idriji.
Pri dejavniku trga so se te industrije močno razlikovale med seboj. Pri-
dobivanje živega srebra je bilo že v času Avstro-Ogrske izrazito usmerjeno na
mednarodni trg. To se je ohranilo tudi v medvojnem času kljub prisotnosti
domačih italijanskih odjemalcev. Pridobivanje svinca in cinka je bilo bolj ve-
zano na geografsko bližje odjemalce, kot kaže primer tovarne v Celju (pred
prvo svetovno vojno) in sodelovanje z livarno v Podkloštru v Avstriji (tako
pred prvo svetovno vojno kot v tridesetih letih). Podobno je šla tudi prodaja
silicijevega peska »domačim« odjemalcem – pred prvo svetovno vojno so bile
167
bili prisotni že pred prvo svetovno vojno in so ga ohranjali vse do druge sve-
tovne vojne), a tudi v Jugoslavijo in domačim, privatnim in državnim, podje-
tjem. Ob koncu tridesetih let naj bi idrijski rudnik predstavljal 21 % italijan-
ske produkcije živega srebra (Archivio C. d. C. G., N. 14263, 4. 10. 1939). Tudi
zaradi tega, ker so v medvojnem obdobju italijanski in španski rudniki domi-
nirali na svetovnem trgu živega srebra, je bila italijanska država zainteresirana
za dobro rentabilnost idrijskega rudnika. V skladu s fašistično gospodarsko
politiko spodbujanja koncentracije podjetij znotraj posamezne industrijske
panoge je podjetje »Monte Amiata« idrijski rudnik leta 1939 prevzelo od dr-
žave (Archivio C. d. C. G., N. 14263, 4. 10. 1939). Na ta način je Monte Ami-
ata postala lastnica rudnika in si pridobila nadzor nad okoli 60 % italijan-
ske proizvodnje živega srebra. Število zaposlenih delavcev ob prevzemu je bilo
500 (Archivio C. d. C. G., N. 14263, 15. 1. 1940).
Kot lahko vidimo, so bili obrati v teh industrijah prostorsko ločeni med
seboj in torej ni bilo možnosti za medsebojno sodelovanje (primer razprše-
ne industrije). O določeni stopnji koncentracije oz. prisotnosti lokalizacij-
skih ekonomij lahko govorimo le v primeru industrije pridobivanja silicija,
ko so podjetja uporabljala puljsko pristaniško infrastrukturo za skladiščenje
in transport surovine. V primerjavi z dejavnikom surovine so imeli za te in-
dustrije lokacijski dejavniki transporta, energije in delovne sile sekundarni
pomen. Podjetja so namreč izkoriščala tiste možnosti transporta, energije in
delovne sile, ki so jim bile na voljo v okolici obrata/obratov. Za industrijo pri-
dobivanja silicija to pomeni transport s kamioni od najdišč do puljskega pri-
stanišča in potem naprej po morju in zaposlovanje lokalnih, puljskih in oko-
liških, delavcev. Industrija pridobivanja svinca in cinka je izkoriščala lokalne
vodne vire za pridobivanje električne energije kot pogonske sile, medtem ko je
industrija pridobivanja živega srebra prav tako izkoriščala lokalne vodne vire
za proizvodnjo elektrike in, kar se tiče delovne sile, že razpolagala z uveljavlje-
no delavsko kolonijo v Idriji.
Pri dejavniku trga so se te industrije močno razlikovale med seboj. Pri-
dobivanje živega srebra je bilo že v času Avstro-Ogrske izrazito usmerjeno na
mednarodni trg. To se je ohranilo tudi v medvojnem času kljub prisotnosti
domačih italijanskih odjemalcev. Pridobivanje svinca in cinka je bilo bolj ve-
zano na geografsko bližje odjemalce, kot kaže primer tovarne v Celju (pred
prvo svetovno vojno) in sodelovanje z livarno v Podkloštru v Avstriji (tako
pred prvo svetovno vojno kot v tridesetih letih). Podobno je šla tudi prodaja
silicijevega peska »domačim« odjemalcem – pred prvo svetovno vojno so bile
167
