Page 189 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 189
industrijska regija: prostor, čas, kontekst
furlanskem ozemlju. Tako so bile nekatere furlanske industrijske panoge, kot
sta tekstilna industrija predelave svile in opekarska industrija, že pred vojno
sposobne konkurirati istim industrijam z avstrijskega ozemlja. To je najvidne-
je v primeru furlanske opekarske industrije, ki je tedaj na tržaškem trgu kon-
kurirala »domačim« opekarnam s spodnjega in srednja Posočja. Podobno
propustnost meje lahko opazimo tudi pri posameznih obratih lesne industri-
je z okolice Planine in Snežnika v medvojnem obdobju, ko kljub temu, da so
locirani na jugoslovanskem ozemlju, transportirajo ali prodajajo svoje izdelke
v Trst. Skratka, v neindustrializiranem prostoru, kot je severovzhodni Jadran
v obdobju 1900–1940, tudi državne meje ne predstavljajo nepremostljive ovi-
re procesu pronicanja iz regionalnega pola rasti oz. delovanju tržaških urbani-
zacijskih ekonomij (trga in prometnih povezav).
Če je bil Videm torej dovolj močan industrijski center, da je omejeval
ekonomski vpliv Trsta, pa po prvi svetovni vojni pride do večje povezanosti
med industrijskima strukturama obeh centrov. Primera povezanosti sta inte-
gracija videmske in škedenjske železarne v državni železarski koncern ILVA
ter sodelovanje cementarn v konzorciju. Vendar v obeh primerih ne gre za
»organsko« integracijo, temveč za združitev oz. sodelovanje pod vplivom
smernic fašistične gospodarske politike v medvojnem obdobju (promocija ve-
likih nacionalnih koncernov in kartelizacija). Najbolj »pristna« povezanost
je vidna pri sodelovanju furlanskih podjetnikov v investicijah in vodenju ope-
karn na območju spodnjega Posočja in Gorice ter v dominaciji videmskega
podjetja na tržaškem trgu proizvodnje in prodaje ledu. V primeru industri-
je pridobivanja in distribucije električne energije pa povezovanje vodi nov pol
rasti, to so Benetke.
Te so se na temelju razpoložljivega podjetniškega kapitala in znanja, do-
stopnosti do vodnih virov in stimuliranja razvoja te industrije s strani italijan-
ske države (z nastankom podjetja SADE) že pred prvo svetovno vojno formi-
rale kot center za to industrijo na območju Veneta in Furlanije. Po vojni pa so
brez večjih težav uspele postaviti in nadzorovati mrežo podjetij za pridobiva-
nje in distribucijo električne energije v prostoru severovzhodnega Jadrana, s
končnim rezultatom vzpostavitve enotnega električnega omrežja v tem pro-
storu na predvečer druge svetovne vojne. Benetke so nase vezale tudi industri-
jo pridobivanja boksita, saj se je vpliv tržaških podjetnikov v tej industriji, z
integracijo Minerarie in SAIB-a v SAMT, končal v začetku tridesetih let. V
drugi polovici tridesetih let, ko je pridobivanje boksita veljalo za strateško in-
dustrijo, je bil velik del istrskega boksita namenjen industrijam aluminija v in-
dustrijski coni Porto Marghera pri Benetkah.
189
furlanskem ozemlju. Tako so bile nekatere furlanske industrijske panoge, kot
sta tekstilna industrija predelave svile in opekarska industrija, že pred vojno
sposobne konkurirati istim industrijam z avstrijskega ozemlja. To je najvidne-
je v primeru furlanske opekarske industrije, ki je tedaj na tržaškem trgu kon-
kurirala »domačim« opekarnam s spodnjega in srednja Posočja. Podobno
propustnost meje lahko opazimo tudi pri posameznih obratih lesne industri-
je z okolice Planine in Snežnika v medvojnem obdobju, ko kljub temu, da so
locirani na jugoslovanskem ozemlju, transportirajo ali prodajajo svoje izdelke
v Trst. Skratka, v neindustrializiranem prostoru, kot je severovzhodni Jadran
v obdobju 1900–1940, tudi državne meje ne predstavljajo nepremostljive ovi-
re procesu pronicanja iz regionalnega pola rasti oz. delovanju tržaških urbani-
zacijskih ekonomij (trga in prometnih povezav).
Če je bil Videm torej dovolj močan industrijski center, da je omejeval
ekonomski vpliv Trsta, pa po prvi svetovni vojni pride do večje povezanosti
med industrijskima strukturama obeh centrov. Primera povezanosti sta inte-
gracija videmske in škedenjske železarne v državni železarski koncern ILVA
ter sodelovanje cementarn v konzorciju. Vendar v obeh primerih ne gre za
»organsko« integracijo, temveč za združitev oz. sodelovanje pod vplivom
smernic fašistične gospodarske politike v medvojnem obdobju (promocija ve-
likih nacionalnih koncernov in kartelizacija). Najbolj »pristna« povezanost
je vidna pri sodelovanju furlanskih podjetnikov v investicijah in vodenju ope-
karn na območju spodnjega Posočja in Gorice ter v dominaciji videmskega
podjetja na tržaškem trgu proizvodnje in prodaje ledu. V primeru industri-
je pridobivanja in distribucije električne energije pa povezovanje vodi nov pol
rasti, to so Benetke.
Te so se na temelju razpoložljivega podjetniškega kapitala in znanja, do-
stopnosti do vodnih virov in stimuliranja razvoja te industrije s strani italijan-
ske države (z nastankom podjetja SADE) že pred prvo svetovno vojno formi-
rale kot center za to industrijo na območju Veneta in Furlanije. Po vojni pa so
brez večjih težav uspele postaviti in nadzorovati mrežo podjetij za pridobiva-
nje in distribucijo električne energije v prostoru severovzhodnega Jadrana, s
končnim rezultatom vzpostavitve enotnega električnega omrežja v tem pro-
storu na predvečer druge svetovne vojne. Benetke so nase vezale tudi industri-
jo pridobivanja boksita, saj se je vpliv tržaških podjetnikov v tej industriji, z
integracijo Minerarie in SAIB-a v SAMT, končal v začetku tridesetih let. V
drugi polovici tridesetih let, ko je pridobivanje boksita veljalo za strateško in-
dustrijo, je bil velik del istrskega boksita namenjen industrijam aluminija v in-
dustrijski coni Porto Marghera pri Benetkah.
189
