Page 191 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 191
industrijska regija: prostor, čas, kontekst
tenziven dvig aktivnosti po letih 1921–1923. Nekatere industrije (npr., železar-
ska, kamnolomska, petrokemična) se resda, zaradi politično-državnih odno-
sov med Italijo in državami naslednicami monarhije, v začetku dvajsetih let
preorientirajo z bivšega avstro-ogrskega na italijanski trg. Vendar večina osta-
lih panog (npr., tekstilna industrija predelave bombaža, industrija predelave
rib, lesna industrija), ki so sledile tržaškim prometnim in trgovinskim pove-
zavam z avstro-ogrskim (in italijanskim) prostorom pred vojno, ohrani svoje
poslovne stike. Seveda je tudi splošna povojna konjunktura v Evropi, v Italiji
in državah naslednicah v dvajsetih letih 20. stoletja stimulirala takšne usme-
ritve.
Prelom pa je viden v vstopu podjetniškega in bančnega kapitala ter zna-
nja iz »stare« Italije na območje Novih provinc. Ta vstop ni bil enoznačen,
temveč je potekal po več poteh. Tako lahko v opekarski industriji, tekstilni in-
dustriji predelave svile in kemični industriji proizvodnje ledu na goriškem in
tržaškem območju opazimo vedno močnejšo vlogo podjetnikov in kapitala iz
Videmske province. V primeru opekarske industrije so spremembe meja pozi-
tivno delovale na že obstoječi trend prodora kapitala iz furlanskega v prostor
spodnjega in srednjega Posočja. Podjetniški kapital, primarno iz večjih itali-
janskih industrijskih centrov (Milana, Genove in Rima), je tudi samostojno
investiral v postavitev in razvoj industrij, ki na območju severovzhodnega Ja-
drana pred prvo svetovno vojno ali niso bile razvite (npr. industrija pridobiva-
nja silicija in boksita) ali pa so obstajale v obliki državnih oz. državno-priva-
tnih podjetji (npr. pridobivanje živega srebra ter cinka ter svinca).
Najpogosteje pa je prišlo do sodelovanja med tržaškimi podjetniki s tis-
timi iz »stare« Italije. Kot trdita Millo in Sapelli, je to po eni strani poveza-
no s strategijo prilagoditve tržaških ekonomskih elit na novo politično-držav-
no situacijo (Millo, 1989; Sapelli, 1990). Interes podjetnikov iz »stare« Italije
je namreč najopaznejši v težnji po vključevanju v proces »podržavljenja« ve-
likih industrijskih podjetij oz. obratov v več panogah. Po drugi strani pa gre
za proces zamenjave avstrijskega bančnega kapitala, specializiranega v inve-
sticijah v industrijo v obravnavanem prostoru, z bančnim kapitalom italijan-
skih »mešanih« bank. »Podržavljenje« industrije in bank je torej pomenilo
prelom v procesu industrializacije v obravnavanem prostoru, v kolikor pride
do zamenjave določenih ključnih gonilnih elementov procesa, v tem prime-
ru avstrijskih podjetnikov in bank, z drugimi (Panjek, 1991). Toda tako zara-
di vzpostavitve sodelovanja tržaških podjetnikov s podjetniki in bankami iz
»stare« Italije kot zaradi ponovnega aktiviranja »tradicionalnih« podjetni-
ških, trgovinskih in prometnih povezav pa lahko sklenemo, da se proces indu-
191
tenziven dvig aktivnosti po letih 1921–1923. Nekatere industrije (npr., železar-
ska, kamnolomska, petrokemična) se resda, zaradi politično-državnih odno-
sov med Italijo in državami naslednicami monarhije, v začetku dvajsetih let
preorientirajo z bivšega avstro-ogrskega na italijanski trg. Vendar večina osta-
lih panog (npr., tekstilna industrija predelave bombaža, industrija predelave
rib, lesna industrija), ki so sledile tržaškim prometnim in trgovinskim pove-
zavam z avstro-ogrskim (in italijanskim) prostorom pred vojno, ohrani svoje
poslovne stike. Seveda je tudi splošna povojna konjunktura v Evropi, v Italiji
in državah naslednicah v dvajsetih letih 20. stoletja stimulirala takšne usme-
ritve.
Prelom pa je viden v vstopu podjetniškega in bančnega kapitala ter zna-
nja iz »stare« Italije na območje Novih provinc. Ta vstop ni bil enoznačen,
temveč je potekal po več poteh. Tako lahko v opekarski industriji, tekstilni in-
dustriji predelave svile in kemični industriji proizvodnje ledu na goriškem in
tržaškem območju opazimo vedno močnejšo vlogo podjetnikov in kapitala iz
Videmske province. V primeru opekarske industrije so spremembe meja pozi-
tivno delovale na že obstoječi trend prodora kapitala iz furlanskega v prostor
spodnjega in srednjega Posočja. Podjetniški kapital, primarno iz večjih itali-
janskih industrijskih centrov (Milana, Genove in Rima), je tudi samostojno
investiral v postavitev in razvoj industrij, ki na območju severovzhodnega Ja-
drana pred prvo svetovno vojno ali niso bile razvite (npr. industrija pridobiva-
nja silicija in boksita) ali pa so obstajale v obliki državnih oz. državno-priva-
tnih podjetji (npr. pridobivanje živega srebra ter cinka ter svinca).
Najpogosteje pa je prišlo do sodelovanja med tržaškimi podjetniki s tis-
timi iz »stare« Italije. Kot trdita Millo in Sapelli, je to po eni strani poveza-
no s strategijo prilagoditve tržaških ekonomskih elit na novo politično-držav-
no situacijo (Millo, 1989; Sapelli, 1990). Interes podjetnikov iz »stare« Italije
je namreč najopaznejši v težnji po vključevanju v proces »podržavljenja« ve-
likih industrijskih podjetij oz. obratov v več panogah. Po drugi strani pa gre
za proces zamenjave avstrijskega bančnega kapitala, specializiranega v inve-
sticijah v industrijo v obravnavanem prostoru, z bančnim kapitalom italijan-
skih »mešanih« bank. »Podržavljenje« industrije in bank je torej pomenilo
prelom v procesu industrializacije v obravnavanem prostoru, v kolikor pride
do zamenjave določenih ključnih gonilnih elementov procesa, v tem prime-
ru avstrijskih podjetnikov in bank, z drugimi (Panjek, 1991). Toda tako zara-
di vzpostavitve sodelovanja tržaških podjetnikov s podjetniki in bankami iz
»stare« Italije kot zaradi ponovnega aktiviranja »tradicionalnih« podjetni-
ških, trgovinskih in prometnih povezav pa lahko sklenemo, da se proces indu-
191
