Page 27 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 27
ndustrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
enkratnih finančnih investicij. Po drugi strani pa so bile velike produkcijske
enote zmožne monopolizirati proizvodnjo posameznih dobrih s sodelova-
njem v kartelih in na državni ravni zase zahtevati carine in tarife, ki bi jih šči-
tile pred zunanjo konkurenco (Good, 1984, 190–91). Nastanek takšnih ob-
lik sodelovanja, ki poskušajo regulirati (domači) trg, je, po Gerschenkronu,21
značilen za industrijsko zaostale države. Ker so pozneje stopile na pot indu-
strializacije oz. so v procesu dohitevanja, je njihov industrijski sektor ob od-
prtju mednarodne trgovine izpostavljen konkurenci iz bolj industrializiranih
držav. Zato so mnoge srednje in vzhodnoevropske države, ki so bile pred prvo
svetovno vojno na periferiji evropske industrializacije (kot je bila Avstro-Ogr-
ska), uvajale različne vzpodbude za razvoj domače industrije ter carine in/ali
tarife za njuno zaščito pred zunanjo konkurenco (Berend, 2006, 40).
V začetku dvajsetega stoletja je struktura industrijskih podjetij v Av-
striji odsevala njeno relativno zaostalost v industrializaciji. Po industrijskem
cenzusu iz leta 1902 je bilo 95 % vseh industrijskih obratov klasificiranih kot
majhnih (z 1–5 zaposlenih delavcev) in je zaposlovalo 47 % vseh delavcev v in-
dustriji, medtem ko je bilo 0,5 % obratov klasificiranih kot velikih (s 50 ali več
delavci) in je zaposlovalo preko 34 % vseh delavcev. Proces koncentracije je bil
torej tedaj v Avstriji šele na začetku, medtem ko je Nemčija presegla avstrijsko
stopnjo že okoli leta 1890. Toda pomembno je, da so veliki obrati predstavlja-
li najmanj 50 % vseh obratov v najpomembnejših panogah za industrializacijo
(v rudarstvu, železarstvu, kemični, gradbeni, kovinski, strojni in tekstilni in-
dustriji) (Good, 1984, 194–97).
Sočasno pa prelom stoletja pomeni tudi čas intenzivnega ustanavljanja
delniških družb. Le-te so doživele svojo prvo »zlato« dobo v sedemdesetih
letih 19. stoletja, a je kriza v letih 1873–1878 njihovo število prepolovila. Po
letu 1900 pa se začnejo ponovno množiti (od 380 leta 1885 do 780 leta 1912).
Pred prvo svetovno vojno naj bi delniške družbe v avstrijskem industrijskem
sektorju predstavljale od ene tretjine do celo polovice celotne industrijske
proizvodnje v Cislajtaniji (Good, 1984, 203, 205). Ker so s svojo korporativ-
no strukturo omogočale visoko mobilizacijo kapitala ter separacijo upravlja-
nja podjetja od lastništva, so bile še posebej primerne za bančne investicije
(Good, 1984, 205). Tudi avstrijske banke same so favorizirale to obliko pod-
jetja,22 saj je najbolj odgovarjala njihovem delokrogu. Najmočnejše avstrijske
banke (npr. Creditanstalt, Niederösterreichische Escompte-Gesellschaft, Bo-
dencreditanstalt in Anglo-österreichische Bank) so bile namreč ustanovljene
21 Gerschenkron (1962, 15).
22 »In the entire prewar period the banking sector accounted for the most joint-stock enterprises of
any single sector in the Austrian economy.« (Good, 1984, 206–07)
27
enkratnih finančnih investicij. Po drugi strani pa so bile velike produkcijske
enote zmožne monopolizirati proizvodnjo posameznih dobrih s sodelova-
njem v kartelih in na državni ravni zase zahtevati carine in tarife, ki bi jih šči-
tile pred zunanjo konkurenco (Good, 1984, 190–91). Nastanek takšnih ob-
lik sodelovanja, ki poskušajo regulirati (domači) trg, je, po Gerschenkronu,21
značilen za industrijsko zaostale države. Ker so pozneje stopile na pot indu-
strializacije oz. so v procesu dohitevanja, je njihov industrijski sektor ob od-
prtju mednarodne trgovine izpostavljen konkurenci iz bolj industrializiranih
držav. Zato so mnoge srednje in vzhodnoevropske države, ki so bile pred prvo
svetovno vojno na periferiji evropske industrializacije (kot je bila Avstro-Ogr-
ska), uvajale različne vzpodbude za razvoj domače industrije ter carine in/ali
tarife za njuno zaščito pred zunanjo konkurenco (Berend, 2006, 40).
V začetku dvajsetega stoletja je struktura industrijskih podjetij v Av-
striji odsevala njeno relativno zaostalost v industrializaciji. Po industrijskem
cenzusu iz leta 1902 je bilo 95 % vseh industrijskih obratov klasificiranih kot
majhnih (z 1–5 zaposlenih delavcev) in je zaposlovalo 47 % vseh delavcev v in-
dustriji, medtem ko je bilo 0,5 % obratov klasificiranih kot velikih (s 50 ali več
delavci) in je zaposlovalo preko 34 % vseh delavcev. Proces koncentracije je bil
torej tedaj v Avstriji šele na začetku, medtem ko je Nemčija presegla avstrijsko
stopnjo že okoli leta 1890. Toda pomembno je, da so veliki obrati predstavlja-
li najmanj 50 % vseh obratov v najpomembnejših panogah za industrializacijo
(v rudarstvu, železarstvu, kemični, gradbeni, kovinski, strojni in tekstilni in-
dustriji) (Good, 1984, 194–97).
Sočasno pa prelom stoletja pomeni tudi čas intenzivnega ustanavljanja
delniških družb. Le-te so doživele svojo prvo »zlato« dobo v sedemdesetih
letih 19. stoletja, a je kriza v letih 1873–1878 njihovo število prepolovila. Po
letu 1900 pa se začnejo ponovno množiti (od 380 leta 1885 do 780 leta 1912).
Pred prvo svetovno vojno naj bi delniške družbe v avstrijskem industrijskem
sektorju predstavljale od ene tretjine do celo polovice celotne industrijske
proizvodnje v Cislajtaniji (Good, 1984, 203, 205). Ker so s svojo korporativ-
no strukturo omogočale visoko mobilizacijo kapitala ter separacijo upravlja-
nja podjetja od lastništva, so bile še posebej primerne za bančne investicije
(Good, 1984, 205). Tudi avstrijske banke same so favorizirale to obliko pod-
jetja,22 saj je najbolj odgovarjala njihovem delokrogu. Najmočnejše avstrijske
banke (npr. Creditanstalt, Niederösterreichische Escompte-Gesellschaft, Bo-
dencreditanstalt in Anglo-österreichische Bank) so bile namreč ustanovljene
21 Gerschenkron (1962, 15).
22 »In the entire prewar period the banking sector accounted for the most joint-stock enterprises of
any single sector in the Austrian economy.« (Good, 1984, 206–07)
27
