Page 31 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 31
ndustrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
cev. Glavni rudniki svinca so bili na Koroškem, kjer sta Bleiberger
Bergwerks-Union A.G. iz Celovca in državni rudnik svinca v Rajblju
(Raibl) predstavljala 60 % avstrijske proizvodnje (Matis in Bachinger,
1973, 166);
c) industrija gradbenih materialov (cementa in opek) je v desetletjih pred
vojno doživela razmah tako zaradi novih tehnoloških procesov kot za-
radi naraščajočih potreb v gradbeništvu. Medtem ko so v proizvodnji
opek prevladovali majhni, lokalni obrati, ki so s pomočjo tehnoloških
inovacij (nove peči in stroji za stiskanje opek) uspešno kompenzirali
majhen obseg proizvodnje, so v proizvodnji cementa prevladovali veliki
obrati z močnim izvozom (Matis in Bachinger, 1973, 157);
d) železarstvo je bilo razširjeno po celotni Cislajtaniji, z glavnimi centri na
Štajerskem, Koroškem, v čeških deželah in na Moravskem. Pomembne
tehnološke inovacije v obdelavi surovega železa so od sedemdesetih let
19. stoletja naprej pozitivno stimulirale uporabo manj kvalitetne že-
lezove rude v čeških, moravskih in alpskih deželah. To pomeni, da je
produkcija železa konstantno napredovala, tudi z ustanavljanjem no-
vih obratov (v obdobju 1895–1913 je narasla za 100 %). Po drugi stra-
ni pa novi procesi pomenijo tudi večjo potrebo po kapitalskih inve-
sticijah, kar je vplivalo na postopno oblikovanje velikih koncernov in
kartelizacijo. Tako je leta 1911 pet največjih avstrijskih proizvajalcev
(Alpine Montangesellschaft, Prager Eisenindustriegesellschaft, Wit-
kowitzer Bergbau- und Eisenhüttengewerkschaft, Krainische Industri-
egesellschaft (Kranjska industrijska družba) in Österreichische Berg-
und Hüttenwerk Gesellschaft) kontroliralo 98 % avstrijske proizvodnje
surovega železa. Železarska industrija je bila med prvimi, ki so obliko-
vale kartele, in je uspešno ohranjala eno od najvišjih stopenj rasti med
vsemi industrijskimi panogami do prve svetovne vojne. To ji je uspeva-
lo tudi zahvaljujoč uvozu železove rude, saj so moravski in šlezijski ob-
rati leta 1913 uvažali 31 % železove rude iz tujine, največ iz Madžarske
in Švedske (Matis in Bachinger, 1973, 160–65);
e) kemična industrija je v zadnjih treh desetletjih Habsburške monarhije
doživljala zelo močan razvoj, a še zdaleč ni bila tako razvita kot v Nem-
čiji ali v Združenem kraljestvu. Tako je, na primer, proizvodnja sode
v Avstriji leta 1858 znašala 2550 ton, leta 1912 pa 103.000 ton. K moč-
nemu porastu produkcije je zlasti od osemdesetih let 19. stoletja nap-
rej prispevalo ustanavljanje novih obratov (v Galiciji, pa tudi v Bosni) s
sodobno, »Solvayevo« metodo proizvodnje. Kljub temu pa je konku-
31
cev. Glavni rudniki svinca so bili na Koroškem, kjer sta Bleiberger
Bergwerks-Union A.G. iz Celovca in državni rudnik svinca v Rajblju
(Raibl) predstavljala 60 % avstrijske proizvodnje (Matis in Bachinger,
1973, 166);
c) industrija gradbenih materialov (cementa in opek) je v desetletjih pred
vojno doživela razmah tako zaradi novih tehnoloških procesov kot za-
radi naraščajočih potreb v gradbeništvu. Medtem ko so v proizvodnji
opek prevladovali majhni, lokalni obrati, ki so s pomočjo tehnoloških
inovacij (nove peči in stroji za stiskanje opek) uspešno kompenzirali
majhen obseg proizvodnje, so v proizvodnji cementa prevladovali veliki
obrati z močnim izvozom (Matis in Bachinger, 1973, 157);
d) železarstvo je bilo razširjeno po celotni Cislajtaniji, z glavnimi centri na
Štajerskem, Koroškem, v čeških deželah in na Moravskem. Pomembne
tehnološke inovacije v obdelavi surovega železa so od sedemdesetih let
19. stoletja naprej pozitivno stimulirale uporabo manj kvalitetne že-
lezove rude v čeških, moravskih in alpskih deželah. To pomeni, da je
produkcija železa konstantno napredovala, tudi z ustanavljanjem no-
vih obratov (v obdobju 1895–1913 je narasla za 100 %). Po drugi stra-
ni pa novi procesi pomenijo tudi večjo potrebo po kapitalskih inve-
sticijah, kar je vplivalo na postopno oblikovanje velikih koncernov in
kartelizacijo. Tako je leta 1911 pet največjih avstrijskih proizvajalcev
(Alpine Montangesellschaft, Prager Eisenindustriegesellschaft, Wit-
kowitzer Bergbau- und Eisenhüttengewerkschaft, Krainische Industri-
egesellschaft (Kranjska industrijska družba) in Österreichische Berg-
und Hüttenwerk Gesellschaft) kontroliralo 98 % avstrijske proizvodnje
surovega železa. Železarska industrija je bila med prvimi, ki so obliko-
vale kartele, in je uspešno ohranjala eno od najvišjih stopenj rasti med
vsemi industrijskimi panogami do prve svetovne vojne. To ji je uspeva-
lo tudi zahvaljujoč uvozu železove rude, saj so moravski in šlezijski ob-
rati leta 1913 uvažali 31 % železove rude iz tujine, največ iz Madžarske
in Švedske (Matis in Bachinger, 1973, 160–65);
e) kemična industrija je v zadnjih treh desetletjih Habsburške monarhije
doživljala zelo močan razvoj, a še zdaleč ni bila tako razvita kot v Nem-
čiji ali v Združenem kraljestvu. Tako je, na primer, proizvodnja sode
v Avstriji leta 1858 znašala 2550 ton, leta 1912 pa 103.000 ton. K moč-
nemu porastu produkcije je zlasti od osemdesetih let 19. stoletja nap-
rej prispevalo ustanavljanje novih obratov (v Galiciji, pa tudi v Bosni) s
sodobno, »Solvayevo« metodo proizvodnje. Kljub temu pa je konku-
31
