Page 32 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 32
industrializacija in prostor
renca iz tujine predstavljala konstantno oviro domači produkciji. Po-
dobno je bilo tudi s petrokemično industrijo, koncentrirano v Galiciji.
Že od sedemdesetih let 19. stoletja naprej so se začele v avstrijski polo-
vici monarhije uvajati uvozne carine, ki naj bi ščitile galicijsko naftno
industrijo. V skladu s takšno politiko varovanja domače produkcije sta
bili v Trstu in na Reki postavljeni rafineriji, ki pa sta predelovali pri-
marno rusko in deloma tudi ameriško nafto. Vendar se je od devetdese-
tih let naprej zaradi konstantnega padanja cen nafte in velike proizvo-
dnje tako doma, v Galiciji (leta 1900 so pridobili 326.000 ton surove
nafte, leta 1910 pa 2.086.242 ton!) kot v tujini (v ZDA in Rusiji), vedno
bolj slabšal položaj naftne industrije na domačem trgu. Tuja konkuren-
ca se je namreč ravno zahvaljujoč svoji ogromni proizvodnji lažje kosa-
la z nizkimi cenami kot galicijska naftna industrija (Matis, Bachinger,
1973, 168–174, 176). Njen odgovor na nizke cene in mednarodno kon-
kurenco je bil v formiranju kartelov, kjer so podjetja domače tržišče po-
skušala regulirati z medsebojnimi dogovori (Good, 1984, 223);
f) strojna in elektro industrija sta poleg kemične industrije od osemdesetih
let 19. stoletja nastopali kot novi industrijski panogi in sta do prve sve-
tovne vojne doživljali silovit razvoj. Prvi centri strojne industrije so bili
okoli sredine 19. stoletja v Spodnji Avstriji (Dunaj), v Pragi in v Trstu
(ustanovitev Stabilimento Tecnico Triestino). Pred vojno pa je bila pro-
izvodnja strojev koncentrirana predvsem v čeških deželah. Rast stroj-
ne industrije je povezana tudi s proizvodnjo električnih strojev, sprva
za potrebe rudarske in železarske industrije. Postopna elektrifikacija je
v dveh desetletjih pred vojno zajela tudi železnice, mestne tramvajske
mreže ter privatne uporabnike. Podjetja, ki so se ukvarjala ali s pridobi-
vanjem elektrike ali s proizvodnjo električnih kablov in žic oz. s posta-
vljanjem električnega omrežja, so nastajala z močno finančno podporo
bank (Creditanstalt, Bodencreditanstalt, Wiener Bankverein in Nie-
derösterreichische Escomptegesellschaft) in bila organizirana v kartele
(Matis in Bachinger, 1973, 182–86);
g) lesna industrija: Avstrija je bila pred prvo svetovno vojno izvoznica su-
rovega in žaganega lesa. Večina domače proizvodnje lesa je odpadla na
pridobivanje neobdelanih oblik lesa, ki so jih uporabljali v železarski in
steklarski industriji. Šele z razvojem tehničnih postopkov za izdelavo
furnirja in parketa ter s širjenjem proizvodnje pohištva začnejo nasta-
jati industrijski obrati za bolj rafinirano predelavo in obdelavo lesa. So-
32
renca iz tujine predstavljala konstantno oviro domači produkciji. Po-
dobno je bilo tudi s petrokemično industrijo, koncentrirano v Galiciji.
Že od sedemdesetih let 19. stoletja naprej so se začele v avstrijski polo-
vici monarhije uvajati uvozne carine, ki naj bi ščitile galicijsko naftno
industrijo. V skladu s takšno politiko varovanja domače produkcije sta
bili v Trstu in na Reki postavljeni rafineriji, ki pa sta predelovali pri-
marno rusko in deloma tudi ameriško nafto. Vendar se je od devetdese-
tih let naprej zaradi konstantnega padanja cen nafte in velike proizvo-
dnje tako doma, v Galiciji (leta 1900 so pridobili 326.000 ton surove
nafte, leta 1910 pa 2.086.242 ton!) kot v tujini (v ZDA in Rusiji), vedno
bolj slabšal položaj naftne industrije na domačem trgu. Tuja konkuren-
ca se je namreč ravno zahvaljujoč svoji ogromni proizvodnji lažje kosa-
la z nizkimi cenami kot galicijska naftna industrija (Matis, Bachinger,
1973, 168–174, 176). Njen odgovor na nizke cene in mednarodno kon-
kurenco je bil v formiranju kartelov, kjer so podjetja domače tržišče po-
skušala regulirati z medsebojnimi dogovori (Good, 1984, 223);
f) strojna in elektro industrija sta poleg kemične industrije od osemdesetih
let 19. stoletja nastopali kot novi industrijski panogi in sta do prve sve-
tovne vojne doživljali silovit razvoj. Prvi centri strojne industrije so bili
okoli sredine 19. stoletja v Spodnji Avstriji (Dunaj), v Pragi in v Trstu
(ustanovitev Stabilimento Tecnico Triestino). Pred vojno pa je bila pro-
izvodnja strojev koncentrirana predvsem v čeških deželah. Rast stroj-
ne industrije je povezana tudi s proizvodnjo električnih strojev, sprva
za potrebe rudarske in železarske industrije. Postopna elektrifikacija je
v dveh desetletjih pred vojno zajela tudi železnice, mestne tramvajske
mreže ter privatne uporabnike. Podjetja, ki so se ukvarjala ali s pridobi-
vanjem elektrike ali s proizvodnjo električnih kablov in žic oz. s posta-
vljanjem električnega omrežja, so nastajala z močno finančno podporo
bank (Creditanstalt, Bodencreditanstalt, Wiener Bankverein in Nie-
derösterreichische Escomptegesellschaft) in bila organizirana v kartele
(Matis in Bachinger, 1973, 182–86);
g) lesna industrija: Avstrija je bila pred prvo svetovno vojno izvoznica su-
rovega in žaganega lesa. Večina domače proizvodnje lesa je odpadla na
pridobivanje neobdelanih oblik lesa, ki so jih uporabljali v železarski in
steklarski industriji. Šele z razvojem tehničnih postopkov za izdelavo
furnirja in parketa ter s širjenjem proizvodnje pohištva začnejo nasta-
jati industrijski obrati za bolj rafinirano predelavo in obdelavo lesa. So-
32
