Page 35 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 35
ndustrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
mi v Evropi, ki je razvijala domačo proizvodnjo električnih strojev in opreme
ter avtomobilsko in gumarsko industrijo. Železarska in jeklarska industrija pa
sta v tem obdobju rasli dosti počasneje – eden od glavnih vzrokov za to je bila
odvisnost Italije od uvoza železa in premoga iz tujine (Pollard, 1981, 231–32;
Esposto, 1992, 358–60). Posebnost omenjenega sunka industrializacije je, da
je bil najmočnejši na severozahodu države, v deželah Piemont, Lombardija in
Ligurija, ki so leta 1911 predstavljale 54 % industrijske proizvodnje v državi.36
V medvojnem času pa se je proces industrializacije odvijal bolj po »na-
ravni« poti, sledeč začetemu trendu pred vojno (Toniolo, 1980, 16). Delež
primarnega sektorja se je, tako v BDP-ju kot v številu zaposlenih, do druge
svetovne vojne konstantno krčil (leta 1950 je 42,2 % delovno sposobnega pre-
bivalstva delalo v kmetijstvu, delež BDP-ja pa je padel na 26,6 %) (Buyst in
Franaszek, 2010, 210; Zamagni, 1993, 56). Ker v tem obdobju ni opaziti ka-
kšnega drastičnega sunka v smeri razvoja sekundarnega sektorja,37 je Italija na
predvečer druge svetovne vojne še vedno veljala za dokaj zaostalo, neindustri-
alizirano državo.38 To oceno potrjujejo tudi stopnje rasti proizvodnje v žele-
zarski, kovinski (skupaj s strojno) in kemični panogi, ki so bile v medvojnem
obdobju podobne tistim v obdobju 1897–1913, medtem ko je stopnja proizvo-
dnje v tekstilni panogi padala (Toniolo, 1980, 18). Podoben trend izkazuje
tudi padanje števila zaposlenih v tekstilni in prehrambeni panogi in narašča-
nje v kovinski, železarski in kemični panogi (Zamagni, 1993, 53). Sočasno pa
je bila Italija še v medvojnem času, kljub občutnemu zmanjšanju trgovinske
menjave s tujino zaradi velike gospodarske krize in politike ekonomske samo-
zadostnosti, vezana na uvoz naprednih strojev in tehnoloških postopkov iz
tujine.39 Takšna gibanja so značilna za proces dohitevanja manj industrializi-
so consistenti flussi di esportazione (prodotti di seta e, verso la fine del periodo, anche di cotone e
lana, soprattuto nei Balcani, in Sud America e nell’impero ottomano). (Zamagni, 1993, 123)
36 »Territorialmente, si venne rafforzando quel divario già esistente all’unificazione nella diversifi-
cazione produttiva delle varie regioni, con tre regioni Liguria, Lombardia e Piemonte pienamen-
te coinvolte nell’avventura industrialista, che formano un 'triangolo industriale'.« (Zamagni, 1993,
111)
37 Delež industrijske proizvodnje v BDP-ju je leta 1913 znašal 24,9 %, leta 1938 pa 30,3 % (Zamagni,
1993, 56). Število zaposlenih v industrijskem sektorju pa je naraslo z 26,8 % leta 1913 le na 32,1 % leta
1950 (Buyst in Franaszek, 2010, 210).
38 ».. l’Italia come nazione è diventata un paese industriale solo dopo [poševni tisk je avtorjev, op. p.]
la II guerra mondiale...« (Zamagni, 1993, 50).
Stopnja industrializacije na prebivalca (po Bairochu, 1982) je leta 1913 znašala 26, leta 1928 39, leta
1938 pa 44, kar je daleč od evropskega povprečja – leta 1928 76 in leta 1938 94 – ter še leta 1938 za
dobro polovico manj od stopnje, ki jo je imelo Združeno kraljestvo leta 1900 (Buyst in Franaszek,
2010, 219).
39 »L’Italia importò una notevole quantità di tecnologia estera, sia in forma di brevetti sia incorporata
in macchinari. (…) Nelle prime fasi del processo di industrializzazione molti imprenditori svizzeri,
35
mi v Evropi, ki je razvijala domačo proizvodnjo električnih strojev in opreme
ter avtomobilsko in gumarsko industrijo. Železarska in jeklarska industrija pa
sta v tem obdobju rasli dosti počasneje – eden od glavnih vzrokov za to je bila
odvisnost Italije od uvoza železa in premoga iz tujine (Pollard, 1981, 231–32;
Esposto, 1992, 358–60). Posebnost omenjenega sunka industrializacije je, da
je bil najmočnejši na severozahodu države, v deželah Piemont, Lombardija in
Ligurija, ki so leta 1911 predstavljale 54 % industrijske proizvodnje v državi.36
V medvojnem času pa se je proces industrializacije odvijal bolj po »na-
ravni« poti, sledeč začetemu trendu pred vojno (Toniolo, 1980, 16). Delež
primarnega sektorja se je, tako v BDP-ju kot v številu zaposlenih, do druge
svetovne vojne konstantno krčil (leta 1950 je 42,2 % delovno sposobnega pre-
bivalstva delalo v kmetijstvu, delež BDP-ja pa je padel na 26,6 %) (Buyst in
Franaszek, 2010, 210; Zamagni, 1993, 56). Ker v tem obdobju ni opaziti ka-
kšnega drastičnega sunka v smeri razvoja sekundarnega sektorja,37 je Italija na
predvečer druge svetovne vojne še vedno veljala za dokaj zaostalo, neindustri-
alizirano državo.38 To oceno potrjujejo tudi stopnje rasti proizvodnje v žele-
zarski, kovinski (skupaj s strojno) in kemični panogi, ki so bile v medvojnem
obdobju podobne tistim v obdobju 1897–1913, medtem ko je stopnja proizvo-
dnje v tekstilni panogi padala (Toniolo, 1980, 18). Podoben trend izkazuje
tudi padanje števila zaposlenih v tekstilni in prehrambeni panogi in narašča-
nje v kovinski, železarski in kemični panogi (Zamagni, 1993, 53). Sočasno pa
je bila Italija še v medvojnem času, kljub občutnemu zmanjšanju trgovinske
menjave s tujino zaradi velike gospodarske krize in politike ekonomske samo-
zadostnosti, vezana na uvoz naprednih strojev in tehnoloških postopkov iz
tujine.39 Takšna gibanja so značilna za proces dohitevanja manj industrializi-
so consistenti flussi di esportazione (prodotti di seta e, verso la fine del periodo, anche di cotone e
lana, soprattuto nei Balcani, in Sud America e nell’impero ottomano). (Zamagni, 1993, 123)
36 »Territorialmente, si venne rafforzando quel divario già esistente all’unificazione nella diversifi-
cazione produttiva delle varie regioni, con tre regioni Liguria, Lombardia e Piemonte pienamen-
te coinvolte nell’avventura industrialista, che formano un 'triangolo industriale'.« (Zamagni, 1993,
111)
37 Delež industrijske proizvodnje v BDP-ju je leta 1913 znašal 24,9 %, leta 1938 pa 30,3 % (Zamagni,
1993, 56). Število zaposlenih v industrijskem sektorju pa je naraslo z 26,8 % leta 1913 le na 32,1 % leta
1950 (Buyst in Franaszek, 2010, 210).
38 ».. l’Italia come nazione è diventata un paese industriale solo dopo [poševni tisk je avtorjev, op. p.]
la II guerra mondiale...« (Zamagni, 1993, 50).
Stopnja industrializacije na prebivalca (po Bairochu, 1982) je leta 1913 znašala 26, leta 1928 39, leta
1938 pa 44, kar je daleč od evropskega povprečja – leta 1928 76 in leta 1938 94 – ter še leta 1938 za
dobro polovico manj od stopnje, ki jo je imelo Združeno kraljestvo leta 1900 (Buyst in Franaszek,
2010, 219).
39 »L’Italia importò una notevole quantità di tecnologia estera, sia in forma di brevetti sia incorporata
in macchinari. (…) Nelle prime fasi del processo di industrializzazione molti imprenditori svizzeri,
35
