Page 36 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 36
industrializacija in prostor
ranih držav v začetku oz. v prvi polovici 20. stoletja, ki preko razvoja klasič-
nih (železarstvo) in novih (kovinska in kemična) industrijskih panog težijo k
zmanjšanju zaostanka za bolj/najbolj industrializiranimi državami.40 Po dru-
gi strani pa velja izpostaviti, da je že od začetka 20. stoletja v Italiji izrazito rast
doživljala panoga proizvodnje in distribucije električne energije, ki je sicer na
splošno značilna za potek industrializacije v Evropi v prvi polovici 20. stoletja
(Buyst in Franaszek, 2010, 225), a je bila posebnega pomena za industrializaci-
jo v državi, ki je bila brez naravnih zalog premoga.41
Po letu 1922, ko je Italija v svojem povojnem okrevanju že dosegla stop-
njo BDP-ja na prebivalca, ki jo je imela leta 1913 (Roses in Wolf, 2010, 187), je
njeno gospodarstvo še naprej sledilo predvojnim smernicam ekonomskega ra-
zvoja. Tako so za prvo polovico dvajsetih let značilne visoke stopnje investicij
v industrijo in dvig produktivnosti na delavca, medtem ko je bila rast plač nič-
na ali zelo majhna. Nizke plače so, skupaj s fleksibilnim trgom dela in skrom-
nim domačim povpraševanjem, omogočale večja privatna vlaganja v proizvo-
dnjo in v širitev izvoza. Le-temu pa je šla na roko tudi državna monetarna
politika (Toniolo, 1980, 31–33; Zamagni, 1993, 314–15), ki je omogočala moč-
no rast trga z vrednostnimi papirji, kjer so glavno vlogo igrale banke. Slednje
so z novimi emisijami kapitala vlagale tudi v industrijske dejavnosti. V skla-
du z monetarno politiko je italijanska država v prvi polovici dvajsetih let tudi
s svojo fiskalno politiko stimulirala čim boljši razvoj privatnega kapitala in
privatnih investicij (Toniolo, 1980, 40–43, 45, 47–49, 54). Podobno liberal-
no politiko lahko srečamo tudi na področju trgovine, kjer so tečaj lire in bi-
lateralni sporazumi o ukinitvi/znižanju carin stimulirali izvoz. Medtem ko
je delež izvoza v Francijo, ZDA, Švico in Združeno kraljestvo padal, je Italiji
uspelo ponovno vzpostaviti vezi z bivšim avstro-ogrskim in nemškim prosto-
rom ter se razširiti na balkanske trge in Bližnji vzhod (Toniolo, 1980, 53, 65).
francesi e tedeschi impiantarono attività in Italia, portando con sé conoscenze tecniche.«
(Federico in Cohen, 2001, 64)
40 »Si può subito vedere che l’industrializzazione italiana è di tipo abbastanza ‘classico’, con preva-
lenza dei tessili e delle industrie legate ai bisogni primari (alimentazione, abbigliamento, costru-
zione e arredamento della casa) all’inizio, e uno spostamento verso la metalmeccanica in segui-
to.« (Zamagni, 1993, 53)
41 »... l’Italia mancava totalmente di quella materia prima che era stata indispensabile per la prima
ondata di industrializzazione basata sulla macchina a vapore: il carbone fossile (…) … il carbone ve-
niva ormai per lo più utilizzato per i trasporti (le ferrovie erano ancora quasi totalmente a vapore)
o come materia prima per certe lavorazioni industriali. Solamente il 20 % della potenza installata
nell’industria era generata dal vapore, un altro 22 % era ancora idraulico, mentre il 48 % era costitu-
ito già da motori elettrici, che permettevano una maggiore decentralizzazione degli impianti, l’in-
stallazione di macchinario di dimensioni più contenute, dei processi di produzioni nuovi.« (Za-
magni, 1993, 124; glej tudi Federico in Cohen, 2001, 68)
36
ranih držav v začetku oz. v prvi polovici 20. stoletja, ki preko razvoja klasič-
nih (železarstvo) in novih (kovinska in kemična) industrijskih panog težijo k
zmanjšanju zaostanka za bolj/najbolj industrializiranimi državami.40 Po dru-
gi strani pa velja izpostaviti, da je že od začetka 20. stoletja v Italiji izrazito rast
doživljala panoga proizvodnje in distribucije električne energije, ki je sicer na
splošno značilna za potek industrializacije v Evropi v prvi polovici 20. stoletja
(Buyst in Franaszek, 2010, 225), a je bila posebnega pomena za industrializaci-
jo v državi, ki je bila brez naravnih zalog premoga.41
Po letu 1922, ko je Italija v svojem povojnem okrevanju že dosegla stop-
njo BDP-ja na prebivalca, ki jo je imela leta 1913 (Roses in Wolf, 2010, 187), je
njeno gospodarstvo še naprej sledilo predvojnim smernicam ekonomskega ra-
zvoja. Tako so za prvo polovico dvajsetih let značilne visoke stopnje investicij
v industrijo in dvig produktivnosti na delavca, medtem ko je bila rast plač nič-
na ali zelo majhna. Nizke plače so, skupaj s fleksibilnim trgom dela in skrom-
nim domačim povpraševanjem, omogočale večja privatna vlaganja v proizvo-
dnjo in v širitev izvoza. Le-temu pa je šla na roko tudi državna monetarna
politika (Toniolo, 1980, 31–33; Zamagni, 1993, 314–15), ki je omogočala moč-
no rast trga z vrednostnimi papirji, kjer so glavno vlogo igrale banke. Slednje
so z novimi emisijami kapitala vlagale tudi v industrijske dejavnosti. V skla-
du z monetarno politiko je italijanska država v prvi polovici dvajsetih let tudi
s svojo fiskalno politiko stimulirala čim boljši razvoj privatnega kapitala in
privatnih investicij (Toniolo, 1980, 40–43, 45, 47–49, 54). Podobno liberal-
no politiko lahko srečamo tudi na področju trgovine, kjer so tečaj lire in bi-
lateralni sporazumi o ukinitvi/znižanju carin stimulirali izvoz. Medtem ko
je delež izvoza v Francijo, ZDA, Švico in Združeno kraljestvo padal, je Italiji
uspelo ponovno vzpostaviti vezi z bivšim avstro-ogrskim in nemškim prosto-
rom ter se razširiti na balkanske trge in Bližnji vzhod (Toniolo, 1980, 53, 65).
francesi e tedeschi impiantarono attività in Italia, portando con sé conoscenze tecniche.«
(Federico in Cohen, 2001, 64)
40 »Si può subito vedere che l’industrializzazione italiana è di tipo abbastanza ‘classico’, con preva-
lenza dei tessili e delle industrie legate ai bisogni primari (alimentazione, abbigliamento, costru-
zione e arredamento della casa) all’inizio, e uno spostamento verso la metalmeccanica in segui-
to.« (Zamagni, 1993, 53)
41 »... l’Italia mancava totalmente di quella materia prima che era stata indispensabile per la prima
ondata di industrializzazione basata sulla macchina a vapore: il carbone fossile (…) … il carbone ve-
niva ormai per lo più utilizzato per i trasporti (le ferrovie erano ancora quasi totalmente a vapore)
o come materia prima per certe lavorazioni industriali. Solamente il 20 % della potenza installata
nell’industria era generata dal vapore, un altro 22 % era ancora idraulico, mentre il 48 % era costitu-
ito già da motori elettrici, che permettevano una maggiore decentralizzazione degli impianti, l’in-
stallazione di macchinario di dimensioni più contenute, dei processi di produzioni nuovi.« (Za-
magni, 1993, 124; glej tudi Federico in Cohen, 2001, 68)
36
