Page 37 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 37
ndustrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
Po zmerni inflaciji v prvih povojnih letih (1918–1920) pride do stabiliza-
cije tečaja lire v razmerju do ameriškega dolarja in angleškega funta (Toniolo,
1980, 94). Njena normalna podcenjenost v nasprotju z dolarjem in funtom je
bila eden od dejavnikov krepitve italijanskega izvoza v prvi polovici dvajsetih
let (Toniolo, 1980, 97). Toda po letu 1925 se pojavi nevarnost, da se bo takšen
trend izvoza lahko obdržal le z novimi devalvacijami lire, kar bi povzročilo
inflacijo in posledično škodovalo življenjskemu standardu, po drugi strani pa
povečalo stroške proizvodnje in zmanjšalo konkurenčnost italijanskega izvo-
za.42 Revalvacijo oz. vezanost lire na zlato (gold exchange standard) v razmerju
92,46 lire za angleški funt (t. i. »quota novanta«)43 so podpirali predstavni-
ki tistih industrijskih panog, ki so bile močne na domačem trgu, recimo žele-
zarska, gradbena in električna industrija, medtem ko so predstavniki izvozno
usmerjenih panog, kot je tekstilna, takšnemu ukrepu nasprotovali (Tonio-
lo, 1980, 98–101). V skladu s stabilizacijo valute se je fašistična oblast odločila
tudi za politiko deflacije, z rezanjem plač in mezd, znižanjem cen in restrik-
cijo nad izdajanjem posojil. Posledice takšne politike so bile ohranjanje viso-
ke stopnje brezposelnosti (primerljive z letom 1922), nizke plače, manj investi-
cij zaradi manj kreditov, slabša industrijska proizvodnja in še naprej skromno
domače povpraševanje (Toniolo, 1980, 113–15, 122–23). Je pa Italiji, kljub po-
stopnemu ohlajanju mednarodne trgovine, uspelo ohraniti konkurenčnost
svojega izvoza, kar je zadovoljilo industrialce, ki so podpirali fašistični režim
(Toniolo, 1980, 118, 124). Politično-ekonomsko gledano sta revalvacija lire in
deflacijska ekonomska politika za fašistični režim pomenili uspeh (Toniolo,
1980, 112, 116). Po drugi strani pa je novo stanje pustilo italijansko ekonomijo
dovzetnejšo za negativne šoke velike gospodarske krize in ji onemogočilo hit-
ro okrevanje (Ritschl in Straumann, 2010, 167).
Ob začetku velike depresije leta 1929 se je italijanska ekonomija izkaza-
la za enako sistemsko ranljivo kot ostale evropske in ameriška. Nošena na ko-
njunkturnem valu v dvajsetih letih se v glavnih industrijskih panogah (tekstil-
na, železarska, kovinska in strojna ter elektroindustrija) vzpostavi dominacija
velikih podjetij, ki so si s koncentracijo proizvodnje in kartelnimi dogovori
42 »La rapida sistemazione del debito estero [Italija je po prvi svetovni vojni imela velik zunanji
javni dolg, op.p.] non portò, però, sollievo immediato alle tensioni inflazionistiche interne e
alle pressioni svalutative della lira... (…) Considerazioni di prestigio interno ed internazionale
avevano certo spinto Mussolini alla sua decisione, come pure la paura di alienarsi il sostegno delle
classi medie particolarmente colpite dall’inflazione e la preoccupazione di rendere meno cara
l’importazione di materie prime.« (Zamagni, 1993, 322–23)
43 »Il 21 dicembre 1927 la lira veniva nuovamente ancorata all’oro a 92,46 lire per sterlina. ‘Il gold
exchange standard [poševni tisk je avtorjev, op. p.] era così ufficialmente introdotto’.« (Zamagni,
1993, 324)
37
Po zmerni inflaciji v prvih povojnih letih (1918–1920) pride do stabiliza-
cije tečaja lire v razmerju do ameriškega dolarja in angleškega funta (Toniolo,
1980, 94). Njena normalna podcenjenost v nasprotju z dolarjem in funtom je
bila eden od dejavnikov krepitve italijanskega izvoza v prvi polovici dvajsetih
let (Toniolo, 1980, 97). Toda po letu 1925 se pojavi nevarnost, da se bo takšen
trend izvoza lahko obdržal le z novimi devalvacijami lire, kar bi povzročilo
inflacijo in posledično škodovalo življenjskemu standardu, po drugi strani pa
povečalo stroške proizvodnje in zmanjšalo konkurenčnost italijanskega izvo-
za.42 Revalvacijo oz. vezanost lire na zlato (gold exchange standard) v razmerju
92,46 lire za angleški funt (t. i. »quota novanta«)43 so podpirali predstavni-
ki tistih industrijskih panog, ki so bile močne na domačem trgu, recimo žele-
zarska, gradbena in električna industrija, medtem ko so predstavniki izvozno
usmerjenih panog, kot je tekstilna, takšnemu ukrepu nasprotovali (Tonio-
lo, 1980, 98–101). V skladu s stabilizacijo valute se je fašistična oblast odločila
tudi za politiko deflacije, z rezanjem plač in mezd, znižanjem cen in restrik-
cijo nad izdajanjem posojil. Posledice takšne politike so bile ohranjanje viso-
ke stopnje brezposelnosti (primerljive z letom 1922), nizke plače, manj investi-
cij zaradi manj kreditov, slabša industrijska proizvodnja in še naprej skromno
domače povpraševanje (Toniolo, 1980, 113–15, 122–23). Je pa Italiji, kljub po-
stopnemu ohlajanju mednarodne trgovine, uspelo ohraniti konkurenčnost
svojega izvoza, kar je zadovoljilo industrialce, ki so podpirali fašistični režim
(Toniolo, 1980, 118, 124). Politično-ekonomsko gledano sta revalvacija lire in
deflacijska ekonomska politika za fašistični režim pomenili uspeh (Toniolo,
1980, 112, 116). Po drugi strani pa je novo stanje pustilo italijansko ekonomijo
dovzetnejšo za negativne šoke velike gospodarske krize in ji onemogočilo hit-
ro okrevanje (Ritschl in Straumann, 2010, 167).
Ob začetku velike depresije leta 1929 se je italijanska ekonomija izkaza-
la za enako sistemsko ranljivo kot ostale evropske in ameriška. Nošena na ko-
njunkturnem valu v dvajsetih letih se v glavnih industrijskih panogah (tekstil-
na, železarska, kovinska in strojna ter elektroindustrija) vzpostavi dominacija
velikih podjetij, ki so si s koncentracijo proizvodnje in kartelnimi dogovori
42 »La rapida sistemazione del debito estero [Italija je po prvi svetovni vojni imela velik zunanji
javni dolg, op.p.] non portò, però, sollievo immediato alle tensioni inflazionistiche interne e
alle pressioni svalutative della lira... (…) Considerazioni di prestigio interno ed internazionale
avevano certo spinto Mussolini alla sua decisione, come pure la paura di alienarsi il sostegno delle
classi medie particolarmente colpite dall’inflazione e la preoccupazione di rendere meno cara
l’importazione di materie prime.« (Zamagni, 1993, 322–23)
43 »Il 21 dicembre 1927 la lira veniva nuovamente ancorata all’oro a 92,46 lire per sterlina. ‘Il gold
exchange standard [poševni tisk je avtorjev, op. p.] era così ufficialmente introdotto’.« (Zamagni,
1993, 324)
37
