Page 127 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 127
Model dejavnikov vpliva na management znanja 127
nje znanja, revizija (shranjenega) znanja in organizacijska arhitektura zna-
nja (angl. knowledge architecture).
Nonaka in Takeuchi (1995, 61) poudarjata pomena transferja znanja,
Moffett, McAdam in Parkinson (2003, 7) pa ključne dejavnike manage-
menta znanja imenujejo MeCTIP model, ki zajema: makro okolje (Me –
macro environment), organizacijsko kulturo (C – culture), tehnologijo (T –
technology), informacije (I – infomation) in ljudi (P – people).
Lastnosti, ki se nanašajo predvsem na merjenje učinkov uspešnega sis-
tema managementa znanja navajata tudi avtorja Lim in Ahmed (2000,
691). Učinke managementa znanja merimo redno in jih upoštevamo na
strateški, operacijski in organizacijski ravni. To naj bi bila porazdeljena de-
javnost, ki jo izvajajo ljudje z različnimi stopnjami lastništva in nadzora.
Mere odražajo individualne dejavnosti pri izvajanju poslovnih procesov in
nam omogočajo načrtovanje izboljšav na več področjih.
Choureides, Longbottom in Murphy (2003, 30) naštevajo nasled-
nje ključne dejavnike uspeha: strategija, ljudje, informacijska tehnologija,
kakovost in trženje in inovativnost kot način usmeritve h kupcu. V sklo-
pu dejavnika »ljudje« poudarjajo predvsem pomen zavzetosti vodstva,
vzpostavljanja ustrezne organizacijske klime ter ustreznega načina izobra-
ževanja uporabnikov.
Artail (2006, 553) strnjeno opisuje ključne dejavnike uspeha manage-
menta znanja in njih združuje v naslednje kategorije: zavzetost, podpo-
ra vodstva in ustvarjanje ustrezne organizacijske klime, strategija mana-
gementa znanja, zavzetost in podpora uporabnikov, ustrezna tehnološka
infrastruktura, širjenje informacij in učenje na napakah, izobraževanje
uporabnikov, razpoložljivost virov znanja, povezava med znanjem in po-
slovnimi procesi ter zmogljiva informacijska orodja, ki imajo uporabniku
prijazne vmesnike.
Robinson et al. (2006, 800) na podlagi študije primera ugotavljajo, da
lahko ključne dejavnike uspeha managementa znanja združimo v nasled-
nje kategorije: motivacija in zavedanje prednosti in koristi managementa
znanja, strategija managementa znanja, ljudje, informacijska orodja, načrt
nagrajevanja za širjenje znanja, organizacijska klima ter povezava med zna-
njem in izboljšavami poslovnih procesov.
Prenovi poslovnih procesov kot temelju za uvedbo uspešnega sistema
managementa znanja dajejo težo tudi Davenport, Jarvenpaa in Beers (1995,
1). Mason in Pauleen (2003, 45) poudarjata predvsem naslednje dejavnike
uspeha: klima, ljudje in zaupanje, vodstvo in motivacija ter širjenje znanja
in komunikacija.
nje znanja, revizija (shranjenega) znanja in organizacijska arhitektura zna-
nja (angl. knowledge architecture).
Nonaka in Takeuchi (1995, 61) poudarjata pomena transferja znanja,
Moffett, McAdam in Parkinson (2003, 7) pa ključne dejavnike manage-
menta znanja imenujejo MeCTIP model, ki zajema: makro okolje (Me –
macro environment), organizacijsko kulturo (C – culture), tehnologijo (T –
technology), informacije (I – infomation) in ljudi (P – people).
Lastnosti, ki se nanašajo predvsem na merjenje učinkov uspešnega sis-
tema managementa znanja navajata tudi avtorja Lim in Ahmed (2000,
691). Učinke managementa znanja merimo redno in jih upoštevamo na
strateški, operacijski in organizacijski ravni. To naj bi bila porazdeljena de-
javnost, ki jo izvajajo ljudje z različnimi stopnjami lastništva in nadzora.
Mere odražajo individualne dejavnosti pri izvajanju poslovnih procesov in
nam omogočajo načrtovanje izboljšav na več področjih.
Choureides, Longbottom in Murphy (2003, 30) naštevajo nasled-
nje ključne dejavnike uspeha: strategija, ljudje, informacijska tehnologija,
kakovost in trženje in inovativnost kot način usmeritve h kupcu. V sklo-
pu dejavnika »ljudje« poudarjajo predvsem pomen zavzetosti vodstva,
vzpostavljanja ustrezne organizacijske klime ter ustreznega načina izobra-
ževanja uporabnikov.
Artail (2006, 553) strnjeno opisuje ključne dejavnike uspeha manage-
menta znanja in njih združuje v naslednje kategorije: zavzetost, podpo-
ra vodstva in ustvarjanje ustrezne organizacijske klime, strategija mana-
gementa znanja, zavzetost in podpora uporabnikov, ustrezna tehnološka
infrastruktura, širjenje informacij in učenje na napakah, izobraževanje
uporabnikov, razpoložljivost virov znanja, povezava med znanjem in po-
slovnimi procesi ter zmogljiva informacijska orodja, ki imajo uporabniku
prijazne vmesnike.
Robinson et al. (2006, 800) na podlagi študije primera ugotavljajo, da
lahko ključne dejavnike uspeha managementa znanja združimo v nasled-
nje kategorije: motivacija in zavedanje prednosti in koristi managementa
znanja, strategija managementa znanja, ljudje, informacijska orodja, načrt
nagrajevanja za širjenje znanja, organizacijska klima ter povezava med zna-
njem in izboljšavami poslovnih procesov.
Prenovi poslovnih procesov kot temelju za uvedbo uspešnega sistema
managementa znanja dajejo težo tudi Davenport, Jarvenpaa in Beers (1995,
1). Mason in Pauleen (2003, 45) poudarjata predvsem naslednje dejavnike
uspeha: klima, ljudje in zaupanje, vodstvo in motivacija ter širjenje znanja
in komunikacija.
