Page 132 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 132
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
March 1963) zagovarja kot edini cilj poslovanja, ni več veljavno merilo us-
pešnosti podjetij. Tudi drugi pristopi, ki izhajajo izključno iz interesov la-
stnikov in predpostavljajo, da je cilj en sam in univerzalen, ne ustrezajo več
sodobnim razmeram poslovanja in spremljanju njegove uspešnosti.
Sodobne konkurenčne razmere, v katerih posluje večina podjetij, tudi
bosanskih, so daleč od razmer, ki so veljale še pred nekaj desetletji. Število
ponudnikov je naraslo, kupci imajo zaradi možnosti prehajanja od enega k
drugemu ponudniku večjo pogajalsko moč, zahtevnejši so tudi glede priča-
kovane kakovosti proizvodov in storitev (po Rejc 2002). Poleg lastnikov in
kupcev imajo v sodobni ekonomiji znanja vedno večjo vlogo ljudje oziroma
zaposleni kot dejavnik uspešnosti podjetja, pomembno pa je tudi to, kako
uspešno je podjetje vpeto v skupnost, družbo, v kateri deluje. Pomembni
so še odnosi z dobavitelji, saj postaja zaupanje nova ekonomska kategorija.
132 Očitno je torej, da je pri sodobnem presojanju in merjenju uspešnosti
poslovanja treba upoštevati vse deležnike: lastnike, kupce, zaposlene in šir-
šo skupnost, kar zagovarja Freemanova teorija deležnikov (1984 in 1994).
Že vedenjska teorija podjetja (Cyert in March 1963) je namreč ugotovila,
da je podjetje koalicija posameznikov ali skupin posameznikov, kot so ma-
nagement, delavci, lastniki, dobavitelji, kupci, davčni organi in druge inte-
resne skupine. Za uspešno delovanje sodobnega podjetja torej ni več mogo-
če upoštevati le enega cilja (Kavčič 1998), zato tudi ugotavljanje uspešnosti
poslovanja ne sme zajeti le enega cilja. Poleg finančnih kazalcev je treba v
sodobno opredeljevanje uspešnosti poslovanja uvesti tudi nefinančne ka-
zalce. Razloga za to sta dva (Rejc 1999):
− v poslovanje podjetja je vpletenih več interesnih skupin, ki imajo
svoje cilje in pričakovanja v zvezi s poslovanjem podjetja, v koali-
ciji pa so pripravljene ostati le, če bodo njihovi cilji v zadostni meri
zadovoljeni; in
− strateško pomembna področja, ki določajo vsebino poslovanja
podjetja, niso nujno finančne narave in le redko gre za eno samo
področje.
S problematiko uspešnosti podjetij se ukvarjajo povsod po svetu. Od-
govor na vprašanje, ali je podjetje uspešno ali ne, je na prvi pogled preprost,
v resnici pa zapleten. Za tako opredelitev mora podjetje imeti dobro pozna-
na merila uspešnosti (Turk, Kavčič in Kokotec-Novak 2003, 727).
Merjenje uspešnosti
Merilo uspešnosti je enota, s katero merimo uspešnost/učinkovitost, sis-
tem merjenja pa je sklop meril, ki se pri tem uporabljajo, in za izvajanje zah-
March 1963) zagovarja kot edini cilj poslovanja, ni več veljavno merilo us-
pešnosti podjetij. Tudi drugi pristopi, ki izhajajo izključno iz interesov la-
stnikov in predpostavljajo, da je cilj en sam in univerzalen, ne ustrezajo več
sodobnim razmeram poslovanja in spremljanju njegove uspešnosti.
Sodobne konkurenčne razmere, v katerih posluje večina podjetij, tudi
bosanskih, so daleč od razmer, ki so veljale še pred nekaj desetletji. Število
ponudnikov je naraslo, kupci imajo zaradi možnosti prehajanja od enega k
drugemu ponudniku večjo pogajalsko moč, zahtevnejši so tudi glede priča-
kovane kakovosti proizvodov in storitev (po Rejc 2002). Poleg lastnikov in
kupcev imajo v sodobni ekonomiji znanja vedno večjo vlogo ljudje oziroma
zaposleni kot dejavnik uspešnosti podjetja, pomembno pa je tudi to, kako
uspešno je podjetje vpeto v skupnost, družbo, v kateri deluje. Pomembni
so še odnosi z dobavitelji, saj postaja zaupanje nova ekonomska kategorija.
132 Očitno je torej, da je pri sodobnem presojanju in merjenju uspešnosti
poslovanja treba upoštevati vse deležnike: lastnike, kupce, zaposlene in šir-
šo skupnost, kar zagovarja Freemanova teorija deležnikov (1984 in 1994).
Že vedenjska teorija podjetja (Cyert in March 1963) je namreč ugotovila,
da je podjetje koalicija posameznikov ali skupin posameznikov, kot so ma-
nagement, delavci, lastniki, dobavitelji, kupci, davčni organi in druge inte-
resne skupine. Za uspešno delovanje sodobnega podjetja torej ni več mogo-
če upoštevati le enega cilja (Kavčič 1998), zato tudi ugotavljanje uspešnosti
poslovanja ne sme zajeti le enega cilja. Poleg finančnih kazalcev je treba v
sodobno opredeljevanje uspešnosti poslovanja uvesti tudi nefinančne ka-
zalce. Razloga za to sta dva (Rejc 1999):
− v poslovanje podjetja je vpletenih več interesnih skupin, ki imajo
svoje cilje in pričakovanja v zvezi s poslovanjem podjetja, v koali-
ciji pa so pripravljene ostati le, če bodo njihovi cilji v zadostni meri
zadovoljeni; in
− strateško pomembna področja, ki določajo vsebino poslovanja
podjetja, niso nujno finančne narave in le redko gre za eno samo
področje.
S problematiko uspešnosti podjetij se ukvarjajo povsod po svetu. Od-
govor na vprašanje, ali je podjetje uspešno ali ne, je na prvi pogled preprost,
v resnici pa zapleten. Za tako opredelitev mora podjetje imeti dobro pozna-
na merila uspešnosti (Turk, Kavčič in Kokotec-Novak 2003, 727).
Merjenje uspešnosti
Merilo uspešnosti je enota, s katero merimo uspešnost/učinkovitost, sis-
tem merjenja pa je sklop meril, ki se pri tem uporabljajo, in za izvajanje zah-
