Page 135 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 135
Uspešnost poslovanja in management znanja
za merjenje, je začetni položaj težko opredeliti. Ko so vzpostavljeni modeli,
ki služijo primerjavam, je izboljšanje poslovanja stvar stalnega ocenjevanja
glede na postavljene standarde in načrte. Sodobna poslovna okolja nareku-
jejo drugačen način merjenja uspešnosti poslovanja kot tradicionalen na-
čin, ki je osredotočeni predvsem na merjenje finančne uspešnosti. Osnovne
razlike med tradicionalnim in sodobnim načinom merjenja učinkovitosti
poslovanja so prikazane v Preglednici 8.
Preglednica 8: Tradicionalni in sodobni sistem kazalnikov za merjenje učinkovitosti poslova-
nja.
Tradicionalno merjenje uspešnosti Sodobno merjenje uspešnosti 135
Finančna naravnanost Naravnanost na stranke
Usmerjeno v preteklost Usmerjeno v prihodnost
Kratkoročni vidik Dolgoročen strateški pogled
Delno prilagodljiv Visoko prilagodljiv
Osredotočen navznoter Osredotočen navzven
Zniževanje stroškov Izboljšave zmogljivosti
Navpična struktura poročanja Vodoravna struktura poročanja
Po področjih Združevalno
Ločeno obravnavanje rezultatov Istočasno obravnavanje rezultatov
Nezadostna analiza odstopanj Odstopanja so neposredno določena
Posamezno spodbujanje zmogljivosti Skupinsko spodbujanje zmogljivosti
Posamezno učenje Učenje celotne organizacije
Vir: Nemec 2000, 498.
Tradicionalni sistemi merjenja uspešnosti, celo tisti, ki uporabljajo
mnogo nefinančnih kazalnikov, se usmerjajo na zmanjševanje stroškov, iz-
boljšane kakovosti in skrajšanje ciklov obstoječih procesov. Uravnoteže-
ni sistem kazalnikov se kot sodoben način merjenja uspešnosti osredotoča
na procese, ki so najpomembnejši za doseganje skokovitega povečanja us-
pešnosti za stranke in delničarje. Ta določitev pogosto razkrije popolnoma
nove notranje procese, v katerih se mora organizacija odlikovati, da je lah-
ko njena strategija uspešna (Kaplan in Norton 2000, 22–3).
Uporaba nefinančnih kazalnikov ni nekaj novega. Prvi sistematični za-
jemi nefinančnih podatkov so se pričeli v osemdesetih letih prejšnjega sto-
letja, in sicer predvsem v večjih organizacijah, v katerih so uporabljali ome-
njene kazalnike za dodatno razlaganje finančnih podatkov, nekateri izmed
njih pa niso imeli nobene zveze s končnim rezultatom organizacije. Kaplan
in Norton sta večkrat opozorila, da že dolgo obstaja več sto kazalnikov, ki
pa nikakor niso primerni za vključitev v uravnoteženi sistem kazalnikov
(Olve in Sjöstrand 2002, 14).
Tri ključne značilnosti sodobnih modelov za merjenje uspešnosti so
(Olve in Sjöstrand 2002):
za merjenje, je začetni položaj težko opredeliti. Ko so vzpostavljeni modeli,
ki služijo primerjavam, je izboljšanje poslovanja stvar stalnega ocenjevanja
glede na postavljene standarde in načrte. Sodobna poslovna okolja nareku-
jejo drugačen način merjenja uspešnosti poslovanja kot tradicionalen na-
čin, ki je osredotočeni predvsem na merjenje finančne uspešnosti. Osnovne
razlike med tradicionalnim in sodobnim načinom merjenja učinkovitosti
poslovanja so prikazane v Preglednici 8.
Preglednica 8: Tradicionalni in sodobni sistem kazalnikov za merjenje učinkovitosti poslova-
nja.
Tradicionalno merjenje uspešnosti Sodobno merjenje uspešnosti 135
Finančna naravnanost Naravnanost na stranke
Usmerjeno v preteklost Usmerjeno v prihodnost
Kratkoročni vidik Dolgoročen strateški pogled
Delno prilagodljiv Visoko prilagodljiv
Osredotočen navznoter Osredotočen navzven
Zniževanje stroškov Izboljšave zmogljivosti
Navpična struktura poročanja Vodoravna struktura poročanja
Po področjih Združevalno
Ločeno obravnavanje rezultatov Istočasno obravnavanje rezultatov
Nezadostna analiza odstopanj Odstopanja so neposredno določena
Posamezno spodbujanje zmogljivosti Skupinsko spodbujanje zmogljivosti
Posamezno učenje Učenje celotne organizacije
Vir: Nemec 2000, 498.
Tradicionalni sistemi merjenja uspešnosti, celo tisti, ki uporabljajo
mnogo nefinančnih kazalnikov, se usmerjajo na zmanjševanje stroškov, iz-
boljšane kakovosti in skrajšanje ciklov obstoječih procesov. Uravnoteže-
ni sistem kazalnikov se kot sodoben način merjenja uspešnosti osredotoča
na procese, ki so najpomembnejši za doseganje skokovitega povečanja us-
pešnosti za stranke in delničarje. Ta določitev pogosto razkrije popolnoma
nove notranje procese, v katerih se mora organizacija odlikovati, da je lah-
ko njena strategija uspešna (Kaplan in Norton 2000, 22–3).
Uporaba nefinančnih kazalnikov ni nekaj novega. Prvi sistematični za-
jemi nefinančnih podatkov so se pričeli v osemdesetih letih prejšnjega sto-
letja, in sicer predvsem v večjih organizacijah, v katerih so uporabljali ome-
njene kazalnike za dodatno razlaganje finančnih podatkov, nekateri izmed
njih pa niso imeli nobene zveze s končnim rezultatom organizacije. Kaplan
in Norton sta večkrat opozorila, da že dolgo obstaja več sto kazalnikov, ki
pa nikakor niso primerni za vključitev v uravnoteženi sistem kazalnikov
(Olve in Sjöstrand 2002, 14).
Tri ključne značilnosti sodobnih modelov za merjenje uspešnosti so
(Olve in Sjöstrand 2002):
