Page 38 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 38
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
ces ustvarjanja, zajemanja, shranjevanja, pripravljanja in razširjanja znanja
(Grün 2001, 331). Na management znanja lahko gledamo iz dveh vidikov.
Prvi vidik, na katerega se nanašajo zgornje definicije, je pogled na mana-
gement znanja kot proces učenja organizacije, ko gre znanje skozi faze pri-
dobivanja, kodiranja in shranjevanja, prenos ter uporabe. Drugi vidik pa
se nanaša na management znanja kot dejavnosti managementa znanja, ki
so potrebne, da se proces učenja organizacije čim bolj smotrno odvija. Te
dejavnosti so planiranje, organiziranje, vodenje in kontroliranje znanja
(Rozman 2001, 350).
Tudi Skyrme (2007) opredeljuje management znanja kot ekspliciten in
sistematičen management pomembnega znanja. Gre za dejavnost, ki zaje-
ma organizacijske procese, ki zahtevajo sinergijo med obdelavo podatkov
in informacij v informacijskem sistemu ter kreativno in inovativno kapaci-
38 teto ljudi. Ti procesi so namenjeni povečevanju kolektivnega znanja in ino-
vacij (Koulopoulos in Frappaolo 1999, 37–8). Podobno opredelitev poda-
ja tudi Artail (2006, 552), ki management znanja opisuje kot sistematičen
in specifičen proces, ki zajema organiziranja in širjenja znanja, zaradi česar
zaposleni delujejo bolj učinkovito in produktivno. Salojärvi, Furu in Sve-
iby (2005, 104) management znanja opredeljujejo kot umetnost ustvarjanja
vrednosti skozi izkoriščanje oziroma izrabo neotipljivih virov.
Armbrecht et al. (2001, 29) pravijo, da je z vidika raziskav in razvoja po-
membno gledati na management znanja kot na učinkovito izkoriščanje idej
za ustvarjanje novih izdelkov ali storitev, in ne samo kot na proces ustvarja-
nja, hranjenja ter širjenja znanja in informacij.
Nekateri avtorji opisujejo management znanja bolj z vidika njegovih
vsebin, dejavnosti in procesov. Edvinsson in Malone (1997, po Čater 2002,
67) opisujeta management znanja kot krovni proces, ki zajema predvsem
sistematično analizo, načrtovanje, zbiranje, ustvarjanje, shranjevanje in iz-
rabo znanja ter preoblikovanje človeškega kapitala v strukturni kapital s ci-
ljem povečanja konkurenčne prednosti in doseganja poglavitnih organiza-
cijskih ciljev.
Chou et al. (2007, 409) opredeljujejo management znanja kot procese
in prakse, ki se nanašajo na ustvarjanje, prenos, širjenje in uporabo znanja,
spretnosti in izkušenj. Čater (2001, 150) opredeljuje management znanja
kot del celotnega procesa managementa, ki se osredotoča na sistematično
analizo, načrtovanje, zbiranje, ustvarjanje, širjenje, shranjevanje in izrabo
organizacijskega znanja ter spreminja človeško znanje v strukturno z na-
menom razvijanja konkurenčne prednosti in izpolnjevanja osnovnih ciljev
organizacije.
ces ustvarjanja, zajemanja, shranjevanja, pripravljanja in razširjanja znanja
(Grün 2001, 331). Na management znanja lahko gledamo iz dveh vidikov.
Prvi vidik, na katerega se nanašajo zgornje definicije, je pogled na mana-
gement znanja kot proces učenja organizacije, ko gre znanje skozi faze pri-
dobivanja, kodiranja in shranjevanja, prenos ter uporabe. Drugi vidik pa
se nanaša na management znanja kot dejavnosti managementa znanja, ki
so potrebne, da se proces učenja organizacije čim bolj smotrno odvija. Te
dejavnosti so planiranje, organiziranje, vodenje in kontroliranje znanja
(Rozman 2001, 350).
Tudi Skyrme (2007) opredeljuje management znanja kot ekspliciten in
sistematičen management pomembnega znanja. Gre za dejavnost, ki zaje-
ma organizacijske procese, ki zahtevajo sinergijo med obdelavo podatkov
in informacij v informacijskem sistemu ter kreativno in inovativno kapaci-
38 teto ljudi. Ti procesi so namenjeni povečevanju kolektivnega znanja in ino-
vacij (Koulopoulos in Frappaolo 1999, 37–8). Podobno opredelitev poda-
ja tudi Artail (2006, 552), ki management znanja opisuje kot sistematičen
in specifičen proces, ki zajema organiziranja in širjenja znanja, zaradi česar
zaposleni delujejo bolj učinkovito in produktivno. Salojärvi, Furu in Sve-
iby (2005, 104) management znanja opredeljujejo kot umetnost ustvarjanja
vrednosti skozi izkoriščanje oziroma izrabo neotipljivih virov.
Armbrecht et al. (2001, 29) pravijo, da je z vidika raziskav in razvoja po-
membno gledati na management znanja kot na učinkovito izkoriščanje idej
za ustvarjanje novih izdelkov ali storitev, in ne samo kot na proces ustvarja-
nja, hranjenja ter širjenja znanja in informacij.
Nekateri avtorji opisujejo management znanja bolj z vidika njegovih
vsebin, dejavnosti in procesov. Edvinsson in Malone (1997, po Čater 2002,
67) opisujeta management znanja kot krovni proces, ki zajema predvsem
sistematično analizo, načrtovanje, zbiranje, ustvarjanje, shranjevanje in iz-
rabo znanja ter preoblikovanje človeškega kapitala v strukturni kapital s ci-
ljem povečanja konkurenčne prednosti in doseganja poglavitnih organiza-
cijskih ciljev.
Chou et al. (2007, 409) opredeljujejo management znanja kot procese
in prakse, ki se nanašajo na ustvarjanje, prenos, širjenje in uporabo znanja,
spretnosti in izkušenj. Čater (2001, 150) opredeljuje management znanja
kot del celotnega procesa managementa, ki se osredotoča na sistematično
analizo, načrtovanje, zbiranje, ustvarjanje, širjenje, shranjevanje in izrabo
organizacijskega znanja ter spreminja človeško znanje v strukturno z na-
menom razvijanja konkurenčne prednosti in izpolnjevanja osnovnih ciljev
organizacije.
