Page 37 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 37
Management znanja 37
Opredelitev managementa znanja
Mnogi štejejo Wiiga za prvega, ki je opredelil management znanja. Wii-
gova (1997, 2) definicija pravi, da je management znanja sistematično, ek-
splicitno in namerno zbiranje, obnavljanje ter uporabljanje znanja, da bi se
povečala uspešnost organizacije in se povrnila vlaganja v intelektualni ka-
pital.
O'Dell in Grayson (1998) menita, da je management znanja zavestna
strategija, katere namen je prenos pravega znanja pravim ljudem, ob pra-
vem času in v pravi obliki, zato da lahko zaposleni kar najbolje opravlja-
jo svoje delo.
Dimovski, Penger in Škerlavaj (2002, 179) opredelijo management zna-
nja kot proces sistematičnega in aktivnega poslovodenja in razvijanja zna-
nja v organizaciji.
Kovačič in Bosilj Vukšić (2005, 91) opredelita management znanja kot
multidisciplinaren pristop ali zbirko poslovne prakse, usmerjeno v izbolj-
ševanje kadrov oziroma sposobnosti zaposlenih. Združuje poslovno stra-
tegijo, kulturne vrednote in delovne postopke ter obsega postopke načrto-
vanja, izvajanja, spremljanja in izboljševanja strategij, poslovnih procesov,
organizacijskih struktur in tehnologij, ki omogočajo učinkovito uporabo
znanja v organizaciji.
V najožjem smislu management znanja pomeni zmožnost izkoriščanja
intelektualnega kapitala z namenom doseganja organizacijskih ciljev (Ru-
benstein-Montano, Buchwalter in Liebowitz 2001, 223) oziroma normali-
ziran in aktiven pristop k managementu in optimiranju virov znanja v or-
ganizaciji (Wong in Aspinwall 2005, 2).
Bornemann et al. (2001, 11, 55–6) pravijo, da management znanja po-
meni ciljno koordinacijo znanja kot proizvodnega dejavnika in manage-
ment pogojev, ki podpirajo mrežno povezovanje individualnega znanja do
nastanka znanja organizacije. Pomeni torej upravljanje organizacije s po-
sebnim poudarkom na znanju, s ciljem najboljšega razvoja znanja v proce-
sih ustvarjanja nove vrednosti.
Najpogostejša dejavnost, ki jo organizacije izvajajo pri osredotočanju
na strategijo managementa znanja, je izraba znanja posameznikov in shra-
njevanje tega v ustrezne informacijske sisteme, ki v prihodnosti omogoča-
jo njegovo ponovno uporabo oziroma kažejo na lastnike iskanega znanja
(AlMashari, Zairi in AlAthari 2002, 74–5). Management znanja je proces
ustvarjanja in lociranja znanja s širjenjem in uporabo znanja znotraj in med
organizacijami (Darroch 2003, 41).
Pri managementu znanja gre za sistematičen in stalen trud, ki zajema
celotno organizacijo, pri čemer je management znanja opredeljen kot pro-
Opredelitev managementa znanja
Mnogi štejejo Wiiga za prvega, ki je opredelil management znanja. Wii-
gova (1997, 2) definicija pravi, da je management znanja sistematično, ek-
splicitno in namerno zbiranje, obnavljanje ter uporabljanje znanja, da bi se
povečala uspešnost organizacije in se povrnila vlaganja v intelektualni ka-
pital.
O'Dell in Grayson (1998) menita, da je management znanja zavestna
strategija, katere namen je prenos pravega znanja pravim ljudem, ob pra-
vem času in v pravi obliki, zato da lahko zaposleni kar najbolje opravlja-
jo svoje delo.
Dimovski, Penger in Škerlavaj (2002, 179) opredelijo management zna-
nja kot proces sistematičnega in aktivnega poslovodenja in razvijanja zna-
nja v organizaciji.
Kovačič in Bosilj Vukšić (2005, 91) opredelita management znanja kot
multidisciplinaren pristop ali zbirko poslovne prakse, usmerjeno v izbolj-
ševanje kadrov oziroma sposobnosti zaposlenih. Združuje poslovno stra-
tegijo, kulturne vrednote in delovne postopke ter obsega postopke načrto-
vanja, izvajanja, spremljanja in izboljševanja strategij, poslovnih procesov,
organizacijskih struktur in tehnologij, ki omogočajo učinkovito uporabo
znanja v organizaciji.
V najožjem smislu management znanja pomeni zmožnost izkoriščanja
intelektualnega kapitala z namenom doseganja organizacijskih ciljev (Ru-
benstein-Montano, Buchwalter in Liebowitz 2001, 223) oziroma normali-
ziran in aktiven pristop k managementu in optimiranju virov znanja v or-
ganizaciji (Wong in Aspinwall 2005, 2).
Bornemann et al. (2001, 11, 55–6) pravijo, da management znanja po-
meni ciljno koordinacijo znanja kot proizvodnega dejavnika in manage-
ment pogojev, ki podpirajo mrežno povezovanje individualnega znanja do
nastanka znanja organizacije. Pomeni torej upravljanje organizacije s po-
sebnim poudarkom na znanju, s ciljem najboljšega razvoja znanja v proce-
sih ustvarjanja nove vrednosti.
Najpogostejša dejavnost, ki jo organizacije izvajajo pri osredotočanju
na strategijo managementa znanja, je izraba znanja posameznikov in shra-
njevanje tega v ustrezne informacijske sisteme, ki v prihodnosti omogoča-
jo njegovo ponovno uporabo oziroma kažejo na lastnike iskanega znanja
(AlMashari, Zairi in AlAthari 2002, 74–5). Management znanja je proces
ustvarjanja in lociranja znanja s širjenjem in uporabo znanja znotraj in med
organizacijami (Darroch 2003, 41).
Pri managementu znanja gre za sistematičen in stalen trud, ki zajema
celotno organizacijo, pri čemer je management znanja opredeljen kot pro-
