Page 39 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 39
Management znanja 39
Številni avtorji (Kovačič in Bosilj Vukšić 2005, 92; Skyrme 2007; Ru-
mizen 2002, 9) pravijo, da management znanja mora zajemati: tvorbo, za-
jem, organiziranje, dostop in uporabo znanja. Teh pet dejavnosti v literatu-
ri imenujejo cikel managementa znanja.
Tudi Turban in Aronson (2001, 363) obravnavata koncept cikla znanja,
pri čemer ta pozna šest faz: zajem, predelavo, shranjevanje, management,
širjenje in ustvarjanje znanja. Dejavnosti zajema, organiziranja in dostopa
lahko združimo v podproces omogočanja dostopa do znanja (Kovačič in
Bosilj Vukšić 2005, 92).
Management znanja je načrtna dejavnost v podjetju, ki zajema prepo-
znavanje ključnega znanja, oblikovanja novega potrebnega znanja in prena-
šanje znanja med zaposlenimi. Vsi ti procesi morajo biti vpeti v celotno de-
lovanje organizacije, biti morajo del kulture znanja, predvsem pa morajo
biti podprti z ustrezno informacijsko tehnologijo. Ker se management zna-
nja precej navezuje na zaposlene, mora biti usklajen s politiko upravljanja s
človeškimi viri. Management znanja je priložnost in izziv za vse, ki posku-
šajo doseči poslovne rezultate. V zadnjem času se je še povečala potreba po
uvedbi koncepta managementa znanja, saj večina dela, ki ga opravljamo,
temelji na informacijah, pojavlja se vse večja potreba po nadomestitvi ne-
formalnega znanja s formalnim, delovna sila hrani veliko količino znanja,
vedno večja mobilnost delovne sile povečuje odtok znanja iz podjetja, zara-
di vse večje konkurenčnosti med organizacijami pa se pojavljajo vedno več-
je zahteve po kontinuiranem učenju znotraj podjetij (Klopčič 2006).
V nadaljevanju tega dela bomo management znanja obravnavali, kot
proces snovanja, zajemanja, organiziranja, dostopanja in uporabe znanja
ter izkoriščanja tega znanja z namenom doseganja organizacijskih ciljev in
ustvarjanja nove vrednosti.
Pojem koncepta managementa znanja
Kot smo že poudarili je v zadnjih letih dvajsetega stoletja prišlo do vse več-
jega zanimanja za znanje kot obliko, ki lahko zagotovi uspeh in konku-
renčno prednost organizacij. Preživetje in uspešnost organizacije sta odvis-
ni samo od njene sposobnosti prilagajanja dinamike poslovnemu okolju.
Tradicionalni dejavniki proizvodnje – zemlja, delo in kapital – niso več
glavni dejavniki v tekmi za doseganje konkurenčne prednosti, ali pa, kot je
dejal Peter Drucker (1993): »Osnovni viri v gospodarstvu niso več kapital,
naravni viri in delovna sila (...) to je in bo znanje.«
V organizacijah posvečajo vedno večjo pozornost, glede na to, da in-
telektualni del izdelkov in storitev pridobiva vse večji pomen, razvoju ma-
nagementa znanja. V današnjem poslovnem gospodarstvu, to je ekonomiji
Številni avtorji (Kovačič in Bosilj Vukšić 2005, 92; Skyrme 2007; Ru-
mizen 2002, 9) pravijo, da management znanja mora zajemati: tvorbo, za-
jem, organiziranje, dostop in uporabo znanja. Teh pet dejavnosti v literatu-
ri imenujejo cikel managementa znanja.
Tudi Turban in Aronson (2001, 363) obravnavata koncept cikla znanja,
pri čemer ta pozna šest faz: zajem, predelavo, shranjevanje, management,
širjenje in ustvarjanje znanja. Dejavnosti zajema, organiziranja in dostopa
lahko združimo v podproces omogočanja dostopa do znanja (Kovačič in
Bosilj Vukšić 2005, 92).
Management znanja je načrtna dejavnost v podjetju, ki zajema prepo-
znavanje ključnega znanja, oblikovanja novega potrebnega znanja in prena-
šanje znanja med zaposlenimi. Vsi ti procesi morajo biti vpeti v celotno de-
lovanje organizacije, biti morajo del kulture znanja, predvsem pa morajo
biti podprti z ustrezno informacijsko tehnologijo. Ker se management zna-
nja precej navezuje na zaposlene, mora biti usklajen s politiko upravljanja s
človeškimi viri. Management znanja je priložnost in izziv za vse, ki posku-
šajo doseči poslovne rezultate. V zadnjem času se je še povečala potreba po
uvedbi koncepta managementa znanja, saj večina dela, ki ga opravljamo,
temelji na informacijah, pojavlja se vse večja potreba po nadomestitvi ne-
formalnega znanja s formalnim, delovna sila hrani veliko količino znanja,
vedno večja mobilnost delovne sile povečuje odtok znanja iz podjetja, zara-
di vse večje konkurenčnosti med organizacijami pa se pojavljajo vedno več-
je zahteve po kontinuiranem učenju znotraj podjetij (Klopčič 2006).
V nadaljevanju tega dela bomo management znanja obravnavali, kot
proces snovanja, zajemanja, organiziranja, dostopanja in uporabe znanja
ter izkoriščanja tega znanja z namenom doseganja organizacijskih ciljev in
ustvarjanja nove vrednosti.
Pojem koncepta managementa znanja
Kot smo že poudarili je v zadnjih letih dvajsetega stoletja prišlo do vse več-
jega zanimanja za znanje kot obliko, ki lahko zagotovi uspeh in konku-
renčno prednost organizacij. Preživetje in uspešnost organizacije sta odvis-
ni samo od njene sposobnosti prilagajanja dinamike poslovnemu okolju.
Tradicionalni dejavniki proizvodnje – zemlja, delo in kapital – niso več
glavni dejavniki v tekmi za doseganje konkurenčne prednosti, ali pa, kot je
dejal Peter Drucker (1993): »Osnovni viri v gospodarstvu niso več kapital,
naravni viri in delovna sila (...) to je in bo znanje.«
V organizacijah posvečajo vedno večjo pozornost, glede na to, da in-
telektualni del izdelkov in storitev pridobiva vse večji pomen, razvoju ma-
nagementa znanja. V današnjem poslovnem gospodarstvu, to je ekonomiji
