Page 41 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem

Management znanja 41

Sodobna ekonomija, ki je vse manj usmerjena na naravne vire in vse
bolj na prevladovanje intelektualnega vidika, izhaja iz dejstva, da je kon-
kurenčna prednost vsakega podjetja v njegovem znanju. Rečeno termino-
loško, z ekonomskim besedilom – izdelati je treba strategijo, ki bo zagota-
vljala super dobiček, torej strategijo, ki bo omogočila učinkovito uporabo
znanja, kar podjetjem zagotavlja konkurenčno prednost. Predpostavljamo,
da lahko znanje v svojem eksplicitnem ali tihem dogodku nadzorujemo.
Vprašamo se, kako razviti strategijo managementa znanja, da bi izkoristili
ta pomemben vir in zaščitili njegovo vrednost.

Management znanja ima korene v mnogih disciplinah, vključno s po-
slovanjem, z ekonomijo, s psihologijo, z managementom ter z informacij-
skim sistemom. Multidisciplinarnost managementa znanja Skyrme (1999)
podpira z naslednjimi argumenti:

− management znanja gradimo na vseh vidikih preoblikovanja pod-

jetij, kot so Total Quality Management in Business Process Rede-
sign;

− potrebe po inovacijah vodijo do potreb po pretoku znanja v celot-

ni organizaciji;

− povečano povpraševanje po pretoku podatkov vodi v nujnost za

upravljanje pretoka informacij;

− na znanju zasnovani sistemi, kot so »expert systems«, kažejo, kaj

organizacija lahko doseže z znanjem;

− vse večji pomen intelektualne lastnine: vrednost podjetja ni v nje-

nem fizičnem premoženju, ampak v njenem znanju;

− s posvečanjem pozornosti tistemu, kar imenujemo »učeča se or-

ganizacija«, lahko organizacija ves čas razvija svoje sposobnosti.
Čeprav ni splošne opredelitve managementa znanja, je iz analize opre-
delitev tega koncepta, ki se pojavlja v literaturi, mogoče sklepati, da vsaka
definicija managementa znanja pomeni naslednje:

− uporabo razpoložljivega znanja iz zunanjih virov;
− namestitev in shranjevanje znanja v poslovnih procesih, izdelkih

in storitvah;

− predstavljanje znanja v bazah podatkov in dokumentov;
− spodbujanje rasti znanja s pomočjo organizacijske kulture in mo-

tivacije zaposlenih;

− prenos in uporabo znanja skozi celotno organizacijo;
− oceno koristi s pridobljeno uporabo znanja in z njegovo vključitvi-

jo v osnovo organizacije.