Page 51 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 51
Management znanja 51
Glavni pristop in modeli managementa znanja
O tem, kateri so glavni elementi, ki tvorijo infrastrukturo managementa
znanja, obstajajo v literaturi različni modeli. Najbolj znani so modeli, ki so
jih podali avtorji Choo (1998), Weick (2001), Nonaka in Takeuchi (1995),
Wiig (1993), von Krogh in Roos (1996) ter Bennet in Bennet (2004). V
tej nalogi bomo na kratko obravnavali tri modele managementa znanja,
po našem mnenju najpomembnejše, in sicer bodo to modeli avtorjev von
Krogha in Roosa, Nonake in Takeuchija ter Wiiga. Gre za modele, ki so
znanstveno in strokovno utemeljeni in posledično najpogosteje citirani ter
predstavljajo teoretsko podlago za nadaljene raziskovanje s področja mana-
gementa znanja.
Model organizacijske epistemologije, katerega avtorja sta von Krogh in
Roos, ki temelji na razliki med individualnim in socialnim, torej družbe-
nim znanjem, in bi kot glavni pristop k upravljanju organizacijskega zna-
nja, ki jih uporablja epistemološki pristop, moral odgovoriti na naslednja
vprašanja: kako in zakaj posamezniki v organizaciji prihajajo do znanja;
kako organizacije in drugi družbeniki entitet prihajajo do znanja; kaj je tis-
to, kar je pomembno za znanje posameznikov in organizacij in kakšne so
ovire managementu znanja v organizaciji. V svojem modelu organizacijske
epistemologije von Krogh in Roos pravita, da se znanje nabira tako pri po-
samezniku kot tudi v organizaciji in da se na družbeni ravni ustvarja v od-
nosih med posamezniki ali, kot pravita avtorja, »vse kar znamo, znamo od
posameznika«. Mentalni sklop posameznika, komunikacija v organizaci-
ji, organizacijska struktura, odnosi med člani in management človeških vi-
rov – to je pet osnovnih dejavnikov, ki vplivajo na uspeh ali neuspeh ma-
nagementa znanja v smislu pospeševanja inovacij, doseganja konkurenčne
prednosti in drugih organizacijskih ciljev. Organizacija mora vse dejavni-
ke, ki omogočajo management znanja, postaviti tako, da spodbujajo razvoj
znanja posameznika in skupinsko izmenjavo znanja ter da je omogočeno
ohranjanje dragocenih in na znanju temelječih vsebin znotraj organizacije.
Nonaka in Takeuchi (1995) spiralni model znanja utemeljujeta na pro-
učevanju razlogov za uspeh japonskih podjetij. Po mnenju avtorjev se ja-
ponska podjetja obračajo manj k mehaničnim postopkom pridobivanja
objektivnega znanja, veliko bolj pa k subjektivnemu vpogledu in »tacit
pristopu« managementa znanja. Po njunem mnenju se ustvarjanje zna-
nja vedno začne s posameznikom. Bistvo tega modela je, da se zasebno za-
nje posameznika spremeni v javno, vrednoteno, organizacijsko znanje in je
tako na voljo vsem v podjetju. Tako Nonaka in Takeuchi predlagata mo-
del mangementa znanja, ki bi moral poudariti dinamično naravo procesa
ustvarjanja znanja in omogočiti učinkovito upravljanje tega postopka. V
Glavni pristop in modeli managementa znanja
O tem, kateri so glavni elementi, ki tvorijo infrastrukturo managementa
znanja, obstajajo v literaturi različni modeli. Najbolj znani so modeli, ki so
jih podali avtorji Choo (1998), Weick (2001), Nonaka in Takeuchi (1995),
Wiig (1993), von Krogh in Roos (1996) ter Bennet in Bennet (2004). V
tej nalogi bomo na kratko obravnavali tri modele managementa znanja,
po našem mnenju najpomembnejše, in sicer bodo to modeli avtorjev von
Krogha in Roosa, Nonake in Takeuchija ter Wiiga. Gre za modele, ki so
znanstveno in strokovno utemeljeni in posledično najpogosteje citirani ter
predstavljajo teoretsko podlago za nadaljene raziskovanje s področja mana-
gementa znanja.
Model organizacijske epistemologije, katerega avtorja sta von Krogh in
Roos, ki temelji na razliki med individualnim in socialnim, torej družbe-
nim znanjem, in bi kot glavni pristop k upravljanju organizacijskega zna-
nja, ki jih uporablja epistemološki pristop, moral odgovoriti na naslednja
vprašanja: kako in zakaj posamezniki v organizaciji prihajajo do znanja;
kako organizacije in drugi družbeniki entitet prihajajo do znanja; kaj je tis-
to, kar je pomembno za znanje posameznikov in organizacij in kakšne so
ovire managementu znanja v organizaciji. V svojem modelu organizacijske
epistemologije von Krogh in Roos pravita, da se znanje nabira tako pri po-
samezniku kot tudi v organizaciji in da se na družbeni ravni ustvarja v od-
nosih med posamezniki ali, kot pravita avtorja, »vse kar znamo, znamo od
posameznika«. Mentalni sklop posameznika, komunikacija v organizaci-
ji, organizacijska struktura, odnosi med člani in management človeških vi-
rov – to je pet osnovnih dejavnikov, ki vplivajo na uspeh ali neuspeh ma-
nagementa znanja v smislu pospeševanja inovacij, doseganja konkurenčne
prednosti in drugih organizacijskih ciljev. Organizacija mora vse dejavni-
ke, ki omogočajo management znanja, postaviti tako, da spodbujajo razvoj
znanja posameznika in skupinsko izmenjavo znanja ter da je omogočeno
ohranjanje dragocenih in na znanju temelječih vsebin znotraj organizacije.
Nonaka in Takeuchi (1995) spiralni model znanja utemeljujeta na pro-
učevanju razlogov za uspeh japonskih podjetij. Po mnenju avtorjev se ja-
ponska podjetja obračajo manj k mehaničnim postopkom pridobivanja
objektivnega znanja, veliko bolj pa k subjektivnemu vpogledu in »tacit
pristopu« managementa znanja. Po njunem mnenju se ustvarjanje zna-
nja vedno začne s posameznikom. Bistvo tega modela je, da se zasebno za-
nje posameznika spremeni v javno, vrednoteno, organizacijsko znanje in je
tako na voljo vsem v podjetju. Tako Nonaka in Takeuchi predlagata mo-
del mangementa znanja, ki bi moral poudariti dinamično naravo procesa
ustvarjanja znanja in omogočiti učinkovito upravljanje tega postopka. V
