Page 53 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 53
Management znanja
kaže, da organizacija identificira, organizira in sistemizira posameznikovo
tiho znanje. Spirala znanja je v resnici stalna dejavnost pretoka znanja, iz-
menjave znanja in prenosa znanja od posameznika ali organizacije kot ce-
lote.
53
Slika 5: Postopek ustvarjanja znanja.
Vir: Nonaka in Takeuchi 2007.
Najtežja koraka v spirali znanja sta tista, ki vključujeta spremembe v
vrsti znanja, torej faza eksternalizacije, ki pretvarja tiho v eksplicitno zna-
nje, in faza internalizacije, ki vključuje pretvorbo eksplicitnega v tiho zna-
nja. Ta dva koraka zahtevata visoko stopnjo osebne zavezanosti za problem
in morata obvezno vključevati miselni model, osebna prepričanja in vred-
note ter proces sprememb posameznikov, skupin in organizacije kot celote.
Model znanja avtorjev Nonake in Takeuchija velja za enega najupo-
rabnejših in jasnih modelov managementa znanja. Prednosti tega mode-
la so njegova preprostost in dejstvo, da izhaja iz dinamične narave znanja
in procesov ustvarjanja znanja. Najpogostejše pomanjkljivosti tega mode-
la so, da vseh ukrepov, ki jih vključuje management znanja, ne razlaga v
zadostni meri, premalo pozornosti namenja procesu odločanja na podro-
čju vzpostavljanja ravnovesja med dvema vrstama znanja, pa tudi linear-
nost modela, to je, ali je mogoče preskočiti nekatere od teh faz ali morda
motijo našteto zaporedje.
Wiigov model managementa znanja (Wiig 1993) se začne po nasled-
njem načelu: znanje mora biti organizirano glede na njegovo uporabnost in
koristnost. To pomeni, da bo znanje organizirano na različne načine, od-
visno od tega, katere in kakšne koristi od njega pričakujemo. Model opre-
deljuje različne ravni internalizacije znanja, tako da ta model velja kot nad-
gradnja in izpopolnitev modela Nonake in Takeuchija. Tako se po Wiigu
kaže, da organizacija identificira, organizira in sistemizira posameznikovo
tiho znanje. Spirala znanja je v resnici stalna dejavnost pretoka znanja, iz-
menjave znanja in prenosa znanja od posameznika ali organizacije kot ce-
lote.
53
Slika 5: Postopek ustvarjanja znanja.
Vir: Nonaka in Takeuchi 2007.
Najtežja koraka v spirali znanja sta tista, ki vključujeta spremembe v
vrsti znanja, torej faza eksternalizacije, ki pretvarja tiho v eksplicitno zna-
nje, in faza internalizacije, ki vključuje pretvorbo eksplicitnega v tiho zna-
nja. Ta dva koraka zahtevata visoko stopnjo osebne zavezanosti za problem
in morata obvezno vključevati miselni model, osebna prepričanja in vred-
note ter proces sprememb posameznikov, skupin in organizacije kot celote.
Model znanja avtorjev Nonake in Takeuchija velja za enega najupo-
rabnejših in jasnih modelov managementa znanja. Prednosti tega mode-
la so njegova preprostost in dejstvo, da izhaja iz dinamične narave znanja
in procesov ustvarjanja znanja. Najpogostejše pomanjkljivosti tega mode-
la so, da vseh ukrepov, ki jih vključuje management znanja, ne razlaga v
zadostni meri, premalo pozornosti namenja procesu odločanja na podro-
čju vzpostavljanja ravnovesja med dvema vrstama znanja, pa tudi linear-
nost modela, to je, ali je mogoče preskočiti nekatere od teh faz ali morda
motijo našteto zaporedje.
Wiigov model managementa znanja (Wiig 1993) se začne po nasled-
njem načelu: znanje mora biti organizirano glede na njegovo uporabnost in
koristnost. To pomeni, da bo znanje organizirano na različne načine, od-
visno od tega, katere in kakšne koristi od njega pričakujemo. Model opre-
deljuje različne ravni internalizacije znanja, tako da ta model velja kot nad-
gradnja in izpopolnitev modela Nonake in Takeuchija. Tako se po Wiigu
