Page 54 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 54
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
(ibidem) internalizacija začne na najnižji ravni, ravni »novinca«, ki se
sploh ne zaveda ali se komaj zaveda znanja, in opredeli, kako ga lahko upo-
rablja. Naslednja stopnja je »začetnik«, ki ve, da znanje obstaja, in ve, kje
ga lahko dobi, vendar ne vidi razloga za to. Tretja raven je raven »pristoj-
ni«, kar pomeni, da znanje obstaja, ga uporabi, vidi razloge za njegov obstoj
in uporabi baze znanja in dokumente ob pomoči drugih ljudi. Raven »ek-
spert« pomeni znanje, ki ga shrani, ga z razumevanjem uporabi, in to brez
kakršne koli pomoči od zunaj. Raven »master« znanje internalizira v celo-
ti, ga z razumevanjem uporablja tako, da ga vključi v vrednote in presoje in
je pripravljen na posledice njegovega izvajanja.
Wiig (1993) tudi opredeli tri oblike znanja: javno znanje, skupne iz-
kušnje in osebno znanje. Javno znanje je eksplicitno znanje, ki je na voljo v
javni domeni, kot so objavljene knjige ali informacije na javni spletni stra-
54 ni. Skupne izkušnje so znanje, ki je v izključni lasti znanja delavcev in ki je
v skupni rabi pri njihovem delu ali vgrajeno v tehnologijo. Primer te vrste
znanja bi bile communities of practice. Osebno znanje bi bilo znanje, ki je
težko dostopno, vendar polno. To je v glavnem tiho znanje in se uporablja
pri delu in v vsakdanjem življenju.
Poleg glavnih oblik znanja Wiig (1993) opredeljuje še štiri vrste znanja:
dejansko, konceptualno, pričakovano in metodološko. Dejansko znanje
deluje s podatki, vzročnimi odnosi in ukrepi v vidnem in ovrednotenem
kontekstu. Konceptualno znanje vključuje koncepte, sisteme in perspek-
tive. Pričakovano znanje vključuje sodila, hipoteze in pričakovanja pozna-
valcev. Metodološko znanje posluje z argumenti, strategijo, metodami pri
odločanju in druge tehnike.
Tri oblike znanja in štiri vrste znanja v skupni kombinaciji tvorijo ma-
triko modela managementa znanja, ki je prikazan na Sliki 6.
Glavna prednost tega modela je, da s svojim organizacijskim pristopom
h kategorizaciji znanja predstavlja pomemben teoretični model v manage-
mentu znanja. Tako kot morda pragmatičen model, ki se pojavlja v litera-
turi, je lahko tudi ta model vključen v kateri koli drug pristop. Pozitivna
stran tega modela je njegova splošna delitev znanja (ne samo na tiho in ek-
splicitno znanje), zagotavlja podlago za bolj podroben pristop k manage-
mentu znanja. Temu modelu najbolj očitajo pomanjkanje praktične zasno-
vanosti tega modela.
Vprašamo se lahko, kakšen je pravzaprav pomen teh modelov manage-
menta znanja. Strateški pomen teh modelov je, da povežejo vse pomembne
elemente in dejavnike managementa znanja, omogočajo podrobnejše ra-
zumevanje procesa managementa znanja in poudarjajo možnost izvajanja
tega modela, vendar na način, ki bo omogočil učinkovito doseganje strate-
(ibidem) internalizacija začne na najnižji ravni, ravni »novinca«, ki se
sploh ne zaveda ali se komaj zaveda znanja, in opredeli, kako ga lahko upo-
rablja. Naslednja stopnja je »začetnik«, ki ve, da znanje obstaja, in ve, kje
ga lahko dobi, vendar ne vidi razloga za to. Tretja raven je raven »pristoj-
ni«, kar pomeni, da znanje obstaja, ga uporabi, vidi razloge za njegov obstoj
in uporabi baze znanja in dokumente ob pomoči drugih ljudi. Raven »ek-
spert« pomeni znanje, ki ga shrani, ga z razumevanjem uporabi, in to brez
kakršne koli pomoči od zunaj. Raven »master« znanje internalizira v celo-
ti, ga z razumevanjem uporablja tako, da ga vključi v vrednote in presoje in
je pripravljen na posledice njegovega izvajanja.
Wiig (1993) tudi opredeli tri oblike znanja: javno znanje, skupne iz-
kušnje in osebno znanje. Javno znanje je eksplicitno znanje, ki je na voljo v
javni domeni, kot so objavljene knjige ali informacije na javni spletni stra-
54 ni. Skupne izkušnje so znanje, ki je v izključni lasti znanja delavcev in ki je
v skupni rabi pri njihovem delu ali vgrajeno v tehnologijo. Primer te vrste
znanja bi bile communities of practice. Osebno znanje bi bilo znanje, ki je
težko dostopno, vendar polno. To je v glavnem tiho znanje in se uporablja
pri delu in v vsakdanjem življenju.
Poleg glavnih oblik znanja Wiig (1993) opredeljuje še štiri vrste znanja:
dejansko, konceptualno, pričakovano in metodološko. Dejansko znanje
deluje s podatki, vzročnimi odnosi in ukrepi v vidnem in ovrednotenem
kontekstu. Konceptualno znanje vključuje koncepte, sisteme in perspek-
tive. Pričakovano znanje vključuje sodila, hipoteze in pričakovanja pozna-
valcev. Metodološko znanje posluje z argumenti, strategijo, metodami pri
odločanju in druge tehnike.
Tri oblike znanja in štiri vrste znanja v skupni kombinaciji tvorijo ma-
triko modela managementa znanja, ki je prikazan na Sliki 6.
Glavna prednost tega modela je, da s svojim organizacijskim pristopom
h kategorizaciji znanja predstavlja pomemben teoretični model v manage-
mentu znanja. Tako kot morda pragmatičen model, ki se pojavlja v litera-
turi, je lahko tudi ta model vključen v kateri koli drug pristop. Pozitivna
stran tega modela je njegova splošna delitev znanja (ne samo na tiho in ek-
splicitno znanje), zagotavlja podlago za bolj podroben pristop k manage-
mentu znanja. Temu modelu najbolj očitajo pomanjkanje praktične zasno-
vanosti tega modela.
Vprašamo se lahko, kakšen je pravzaprav pomen teh modelov manage-
menta znanja. Strateški pomen teh modelov je, da povežejo vse pomembne
elemente in dejavnike managementa znanja, omogočajo podrobnejše ra-
zumevanje procesa managementa znanja in poudarjajo možnost izvajanja
tega modela, vendar na način, ki bo omogočil učinkovito doseganje strate-
